Vsekakor jo bo skupila pokošena trava. Ta miks dveh vonjev je tako hinavski. Prinaša dve nasprotji: sonce in sušenje trave, dež in voda, vlaga. Tako posmehujoče, češ zopet vas bom. Zopet bom pokazal svojo veličino. Ampak ne, zaenkrat se še drži na nebu. Le temni se. Tako hinavsko, kot da se temni zaradi večera. Ponoči bo prišlo, hinavsko bodo oblaki prekrili zvezde. In blisk bo raztrgal nebo. Kot sedaj Rammsteini tišino …

No, danes zopet pridem domov zvečer okrog pol osmih. Zopet neodgovorjeni klici, le da so tokrat bili iz mariborskega okrožja. Zaradi znanega rezultata izpred prejšnjega dneva, nisem nič preverjal, kdo in zakaj je klical. In tako čez 15 minut zazvoni telefon. Znana številka. Na drugi strani se oglasi operaterka, ki išče osebo staro med 18 in 65 in je imela nazadnje rojstni dan. Prijazno ji razložim, da te osebe trenutno ni doma in da pride jutri. Zanimalo pa me je, ali je že kdaj klicala. In tako dobim odgovor, da možno, saj jim računalniški sistem izbira številke. Glej ga zlomka! In preden se poslovi me odčrta, da nočem sodelovati v anketi, čeprav sam tega nisem izrecno zahteval. Ves besen kličem na Siol, kjer me operater napoti na založnika Telefonskega imenika Slovenije. Seveda, lahko me najdete v njemu in predvidevam, da tako tudi taki in podobni osebki oz. podjetja dobijo mojo cifro. Ampak na delovnem mestu številka 1 se noben ne oglaša. Kljub 10-kratnem klicarjenju. Očitno bo moje ime še dan več v telefonskem imeniku.

Opažam, da se dandanes vse več ljudi poslužuje takih načinov, kako znervirat ljudi. Na podoben način me nervirajo poštarji z reklamami in raznimi brezplačnimi časopisi v nabiralniku. Teh je vse več. Žal je, da se očitno desnica ne more sprijazniti z obetajočim si porazom na volitvah in tako mora s takšno propagando blatiti nasprotnike. Kot žrtev nadlegovanja in onesnaževanja pa vidi člane povprečnega slovenskega gospodinjstva. A vendar je povprečnemu slovenskemu gospodinjstvu pomembno le to, kako gratis papir v njihovem nabiralniku kasneje gori v peči. Da pa je mera še bolj polna, namesto enega časopisa prejmem dva. Kot da se bo njihovo sporočilo bolj utrdilo v naši zavesti. Predragi onesnaževalci oz. predragi poštar: namesto, da smetite po mojem nabiralniku in omogočate slabo kurilno sezono, vrzite te papirje v kontejnerje, ki so namenjeni tem vrstam odpadnega materiala. Ta papir, sploh pa papir raznih reklam od Hoferja, Harvey Normana ipd. še gori ne. Ne, še zakurit se ga ne da, kvečjemu mi nastajajoče saje uničujejo in zamašijo dimnik. Da pa je mera polna: kje hudiča v radiusu 30 km je kakšen Harvey Norman oz. Hofer???

Huh … od neodgovorjenih klicev do neželjene pošte …

Približno leto dni nazaj sva se prvi krat slišala po telefonu. Zaradi problemov na faksu in baje so jo med klicem držali za roko, ker se me je bala al zaradi česarkoli že. V bistvu se ne spomnim natančno, kdaj sva se prvič uradno spoznala oz. videla v živo. Vem, da smo se bolj začeli družiti po novem letu oz. v času predtem. Verjetno premalo, da bi jo v končni fazi spoznal do potankosti. Vem, da ima manijo (:P) potovati po svetu. Vem to, da ima zelo rada tiste prijatelje, ki ji stojijo ob strani in ji pomagajo. To vem … Vem, da še marsikaj ne vem, ker mi je preprosto ni uspelo bolje spoznat. 

Prijatelji ji dosti pomenijo. Sploh tisti, ki ji stojijo ob strani. Tem se zahvaljuje na dolgo in široko, kot da preprost “Hvala!” ne bi bil dovolj. Mogoče te imamo prav zaradi tega bolj radi.

Ne vem, kako me ona vidi, kakšno realno mnenje ima o meni. Glede na vse odzive verjetno ne slabega. To bo morala ona sama povedati. Sam vem, da ji (razen v kakšni izmed zafrkancij, kjer sem šel nevedno čez rob) nisem zavestno naredil kake škode. Upam, da je tudi ona tako to videla. 

Ker vem, da mi ob kakšnem mojem dejanju rečeš “Hvala!” in zraven poveš še zakaj na dolgo in široko, ti lahko tudi jaz rečem “Hvala!” 

Mislim, da mi ni potrebno povedati kdo si, saj boš prej ali slej to tudi prebrala, ker vem, da to bereš. Ker si moja prijateljica!

P.S.

Nevermind

Danes ponoči nekaj po tretji uri zjutraj me prebudil pok in drsanje krempljčkov ob les. Ujela se je. Obenem grozen zvok, a to je pač usoda prehranjevalne verige. Že dokaj zbujen sem se kar stresel, ko sem pomislil, na kakšno usodo je naletela miš, ki se nam je pritihotapila v spodnje prostore hiše. Očitno mački okrog naše hiše zopet niso opravili svoje dolžnosti oz. kakor se je izrazil moj tata: Maček na eno stran, miš na drugo. Ja, današnji mucki (upravičeno jim lahko rečem mucki) so res razvajeni. Tako je neka neznana miš uletela v naše spodnje prostore in s kirurško natančnostjo izdolbla jabolko, da ga je ostalo samo še pol. No, omeniti velja dejstvo, da miši niso ravno najbolj kulturni jedci, saj je poleg pojedene jabolke na mizi ostalo še veliko okruškov jabolka, ki je pričalo na pojedino (orgijo ) te majhne živalice. Prvi dan nismo nastavili mišolovke, ker je ni bilo pri hiši. Še več, mama je v istem prostoru pozabila polno skledo paprik. Dve papriki nista imeli mirne in spokojne noči ter sta končali v ustih glodalca. No, očitno, da paprike niso najbolj priljubljena hrana (vsaj v primerjavi s plutovinastim zamaškom za steklenice), saj jih je miš le načela in pustila na pol odprte.

Naslednji dan sem prinesel mišolovko in stari jo je pripravil ter nastavil. Na past je dal najbolj tipično in stereotipno hrano - (domač tolminski) sir. Opozarjal sem ga, da sira ne bo pojedla, saj so znanstveniki pred kratkim odkrili, da jih sir baje ne rajca. Kakšna zmota. Ta miš je ponoči brez, da bi sprožila past, pojedla ves sir. Katere miši so znanstveniki že testirali? Poskus lovljenja smo z istim načinom in hrano ponovili včeraj zvečer, dokler se ni zgodil današnji jutranji incident in pok pasti.

Po pretresu in zgroženem odzivu sem zaspal misleč: bom že pospravil zjutraj, sedaj se mi ne da it dol spodi. Zjutraj najprej po jutranji časopis, ampak firbec me je matral. Po eni strani sem bil kr malo zgrožen, kakšno razdejanje bom videl, po drugi strani pa vesel, da ne bo več delala škode našim naravnim produktom. In tako sem se odpravil po stopnicah v spodnje prostore. In … NAPAKA! Past je bila nesprožena, sir rahlo objeden, miši nikjer. Kaj je torej bil tisti pok? Buo … Še vedno nisem ugotovil. In ponovno sem nastavil past danes zvečer, tokrat sem dal na past jabolko. Na jabolke se tudi očitno palijo. Bomo videli, kaj bo jutri zjutraj.

Skratka, ne podcenjujmo pameti majhnih živalic, saj nas očitno še vedno lahko pretentajo.  

Idejo za pisanje ne dobim pred 5 minutami in se takoj potem lotim pisati. Vse se začne dan ali dva prej. Včasih mogoče tudi več dni prej. Pred spanjem premlevam in premlevam in pridem do zanimivih tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Če bi lahko moje misli sinhrono zapisoval, potem bi nastal en ogromen seznam naslovov in tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Od najbolj bizarnih do najbolj vsakdanjih refleksij. Mislim, da človek misli vizualno, bere in piše. Mogoče je to težko razumeti, ampak ravno to dejstvo je bilo tudi podlaga za nastanek fotografije. Mogoče vsi ljudje ne razmišljamo enako, ampak grem staviti, da zvečer v temi pred spanjem, ko razmišljamo, nam švigajo podobe pred očmi (to se zelo hecno sliši ). Tako v mislih pišem svoj blog. Veliko idej mi pride na misel tudi med kolesarjenjem, skratka, takrat, ko sem sam in ko ni potrebno velika koncentracija. Ko dam možgane na pašo in mi misli prosto preskakujejo. Naslovi se tipkajo. Na ekranu jih pristane le nekaj od teh. Tako v mislih in v konceptu ostaja (bizarni) naslov Kva je full močen sonce dones … o tem, kako so sončna očala koristna ne samo za zaščito pred soncem, posvetilo in zahvalo najboljšim staršem na tem svetu, družbeno kritična objava o visokošolskem sistemu v Sloveniji in druge. Skratka, polno jih je. Občutek imam, da sem v podobne položaju kot z branjem knjig - kupujem jih in jih kopičim na policah, a prebrati jih nimam časa. Objave kopičim na hard drive v možgani, a zapisati jih ne morem.

Objav je bilo kar nekaj. V bistvu sem kar presenečen sam nad sabo, da mi je uspelo na blog vsaj tedensko nekaj zapisati. Objave so kvalitetne, porazne, povprečne. Vsak naj presodi sam. Sam vem, da mi to mogoče predstavlja sredstvo izražanja za stvari, ki jih je težko nekomu razlagati, čeprav so v tem primeru dostopni širši javnosti. Ampak to sem jaz, skoraj 23-letnik, študent in predvsem človek.

Kaj dejansko delam? Delam v sprejemni pisarni/trgovini, kjer nudim informacije gostom,vpisujem rezervacije in razkazujem opremo, ki jo prodajamo v trgovini. Ponavadi je potrebno na dolgo in široko razlagati, da so dejavnosti, ki jih ponujamo povsem varne in da se takšne nesreče, kot se je zgodila v Posavju, skorajda ne morejo zgoditi. To je potrebno na široko razložiti sploh Slovencem. To delo je koristno tudi iz tega vidika, da non stop govorim angleško in tako pridobivam na tekočem izražanju. OK, še vedno je problem besedišče, ki bi ga moral dopolniti, ampak tudi to bo počasi. Srečujem različne ljudi; družine, pare, posameznike, ki so prijazni, ‘v easy’ ali pa zakomplicirani in težki. Ampak večinoma prevladujejo ljudje, s katerimi se lahko pogovoriš, pošališ in nasmeješ. Najlepše pa je, ko pridejo nazaj z aktivnosti in ti vsi navdušeni in smejoči razlagajo, kako je bilo super in zakon. To je najlepše; poslušati zadovoljnega turista. Smo majhna firma, ampak očitno znamo delati z ljudi, kar pa je v temu biznisu najpomembnejše.

Skratka, čez poletje si želim več turistov, sploh pa takih z nasmeškom na ustih in pozitivno naravnanih.

Ampak nič ne de … 9. 7. 2008 bo itak vsega konec. Zopet bo posijalo sonce, če se lahko malce pošalim. V Tolmin si niti ne upam, ampak ne zaradi tega, ker bi se koga bal, enostavno jih je preveč. Povsod so; v barih, trgovini, ob Soči … Gužva je na višku. In ljudje kljub že sedaj 5-letnim izkušnjam se še vedno niso navadili. Vsi fobični s strahom pogledujejo proti njim. Pa saj to so navadni ljudje s službami, prav takšnimi kakor jih imajo sami. Ne! Kar je tujega to je zelo nezaupljivo. No, da ne bom krivičen. Odnos se je v primerjavi s prvim letom vsekakor spremenil, le ekonomska mentaliteta se je spremenila le malokateremu. Ob dejstvu, da se je v naše kraje zgrnilo baje čez 15 000 ljudi (po današnjih podatkih), sem prav zgrožen, kako nekateri puščajo priložnost za zaslužek ob strani. Razen trgovin, gostiln in nekaterih apartmajev, ne vem, če bo kdo iz tega kaj povlekel. In to se dogaja isto iz leta v leto, eno in isto. Ljudje so nepripravljeni. Raje se zapirajo v svoje hiše in jih gledajo postrani.

Metala bo konec, odšli bodo, prišli bodo drugi - rastamani. To bo še zanimivo poletje!

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!

Torej, predmet mojega razmislek tokrat je fizična oz. kondicijska pripravljenost dilerjev, črncev, mexikancev, gangsterjev itd. (mislim v filmu, v realnosti verjamem, da so natrenirani). Zmeraj, ko pride največji jebach od vseh policajev na sceno in gre nekoga lovit v geto oz. slum in seveda bad guy teče pred njim. Potrata filmskega traku? Tečeta mimo psov, skozi hiše, čez ograje … Mislim, ma kaj tip je tko natreniran? Zafiksan in zapit po cele dneve, okrog vratu mu leži 50 kg verižica in po možnosti še pištola za pasom. In še vedno teče kot gepard. Seveda, policaj za njim teče, on je itak natreniran in v top formi. In zgodi se to, da mu bad guy pobegne (varianta: Point break, ko Keanu Reevesa izda koleno in mu Patrick Swayze pobegne) ali da ga policaj ujame (varianta: S.W.A.T., ko Samuel L. Jackson in Colin Farrell iščeta nove rekrute v ekipo). Ni to malce nesmiselno vse skupaj? Lovita se tam, film beži in traja, lovljenje pa traja 5 minut. Ni to potrata filma? Meni so take scene rahlo bedne. Prav tako neki epski spopadi in pretepi na koncu filma. Prav presenečen sem, ko zadnji spopad traja minuto al pa še manj. Ok, sej mogoče je to čar filma, ampak mene pač ne pritegne. So komedije zaradi tega boljše?

Skratka, v filmih je veliko nesmislov in ta je le eden izmed njih. Ampak naj vam ta premislek ne pokvari užitkov. Še vedno lahko tudi vi (kakor jaz) uživate v filmih!