Ga ima(m)jo?

Torej, danes sem se spet v prelepem vremenu spravil na moj novi cestni bicikel. Seveda je bilo na cesti več kot avtov kolesarjev vseh vrst. Od skoraj profijev do razno raznih amaterjev in otrok. In srečam prvega, ki mi pomigne z glavo v pozdrav, češ: Jst sem pri koncu ti se boš pa še matral! :), potem grem naprej in pred sabo srečam enega še večjega amaterja kot mene, ki pa ravno, ko bi ga lahko prehitel zavije na levo. Odkolesarim naprej. Kar naenkrat za mano začne neki rožljati in mimo mene se pripelje en na specialki (mislim, da isti model, le leto dni starejši je bil njegov kot moj), ki me, ko me prehiteva gleda kot tele v nova vrata. Niti pozdrava. Jst se nasmehnem, on nič. Ok, pač. Mi gre izpred oči. No in tako srečujem na drugi strani ceste. Doživim veliko odzivov: od kimanja z glavo do prešernega pozdrava z roko, češ še en sotrpin

Skratka, se moramo kolesarji med seboj pozdraviti, čeprav se ne poznamo? Je to ista analogija kot planincih v hribih, ki se pozdravijo, ko se srečajo? Obstaja pravilo za to? Mogoče nepisano … Bom dal nepreluknjano zračnico nekomu, ki se ob cesti ustavi, ker se mu je preluknjala zračnica? Vsekakor je lep občutek, ko te tako nekdo pozdravi, ko se srečaš. Ne vem, počutiš se kot, da si v klubu v smislu: Hej, ti si pa naš! Pa pri tem ni razlike ali imam 5000 km v nogah al le 5 km, ali imam novo kolo ali staro, ali imam opremo Ultegra ali Dura ace. Preposto je dober. Vsi smo na istem; sami moramo poganjati kolo čez drn in strn …

P. S.

Kolena bolela le aprox. 10 min. Jeeejjj

… v mladost. Da ne bo nesporazumov, ne mislim sokolov - živali, ampak eno starejšo glasbeno skupino Sokoli, kjer je vokal v rokah in glasu Perota Lovšina. Ja, srečanje avta na katerem je bil kajak (nisem 100 %, kdo je bil, ampak vseeno …) in slučajno cd od Sokolov - The best of … pri roki v avtu. Dovolj je bilo, da me je glasba ponesla … hm .. že kr enih 6,7 let nazaj v preteklost v čase treningov in tekem, ko smo s polnim kombijem mulcev in čolnov na strehi al na prikolici drveli po Sloveniji proti tekmam in treningu na kako reko daleč stran od soške doline. Pa naj bo to pot na Muro ali pa v Francijo. Skratka, takrat smo bili še na kasetah, ker cdji še niso bli tko razširjeni in tudi kombi ni bil ravno pojem modernosti (legendarni Citroen C25 - take kokr so jih imeli policaji za marice), ampak smo prišli. Tudi do 300 km daleč. Pero se je drl ven iz zvočnikov, vsake tolko časa je kateri izmed potnikov zapel kakšen refren, potiho al pa na glas. Tako brezskrben čas je bil to. Seveda, nas je ’sprpalo’, ko smo prišli do cilja in zagledali valove reke pred sabo. Od vsega sem najbolj užival v vožnji. To je bil trenutek, ko nas je blo samo nas 9 in smo bili skupaj. Z ‘norim’ trenerjem, ki je zmeraj uganjal norčije, včasih je bil še bolj otročji kot smo bili mi sami. Pa vseeno smo bili kr frajerji in skulirani v primerjavi z drugimi tekmovalci. Vedno pripravljeni na štose. No, tisti starejši smo bili pred tekmo bolj zaskrbljeni (pač bolj starejši si, preveč misliš :)), mlajše je brigalo za vse, samo da se odpelje pa se ima super. Uživancija za njih.

To je bil čas. 4 leta sem vztrajal pri tem. Če danes pogledam nazaj, zelo zanimiva leta, čeprav včasih nisem znal uživat. Danes jih krepko pogrešam. Ampak danes imam druge zaposlitve. Vseeno se veselim in uživam v tem kar delam. Mislim, da mi je to treniranje prineslo veliko, odvzelo le gibljivost ramena in prineslo strah. Strah pred nečim in blokado v glavi, kar je posledica poškodovanega ramena. Naučil sem se mariskaj. Samostojen sem bil že tako ali tako, dal pa mi je delovne navade, da znam v zelo kratkem času naredit stvari in biti na splošno zelo efektiven. Hiter in efektiven, kar sicer za mojo vožnjo kajaka ni bilo pravilo.

sicer pa …

Čist nor, čist nor … se bo še vedno drl Pero iz zvočnika. Pesem nikoli ne zamre, ponavlja se in ponavlja. Zmeri vedno in znova v istem taktu in isti dolžini na istem cdju …

O moji veliki strasti plesu sem že spregovoril nekoliko, zato danes ne bom o tem. Bom o drugih

Začnimo pri športu: v svoji karieri sem poskušal že marsikaj, toda najbolj so me privlekli kajak na divjih vodah, kolo in tek. Večina teh sem poskusil do potankosti in skorja vse so se končale s poškodbami oz. prepovedjo nadaljnjega udejstvovanja. No, ne povsem res. Kolo še vedno lahko vozim in se ga nameravam v bližnji prihodnosti tudi lotit spet nazaj. Zato sem moral nakupiti novo opremo - novo kolo, cestno. Cult. O ceni raje kdaj drugič! Ampak vedno, ko se peljem s kolesom na trening in grizem v kakšen nemogoč klanec, mi po glavi udarja vprašanje: Zakaj zaboga se jst tule zdej matram? Zakaj to delam? Tekmujem ne, niti ne mislim več (4 leta pri kajaku je blo dovolj ) Torej, zakaj? No pa da ne bom nepošten do teka, to vedno delam tudi, ko tečem. Celo uro teka mi po glavi udarja isto vprašanje. Ampak vse je poplačano, ko pridem domov ali na vrh vzpona. V obeh primerih bi vpil na ves glas, se drl. Pri vzponu na koncu uživam v razgledu na dolino, ki je … Petje ptičev in veter sta stalna spremljevalca. To me najbolj fascinira. Oddaljeni glasovi v dolini in oddaljeni problemi v dolini. Šel bi nazaj, ostal bi tukaj postane glavna dilema. Postajam nemiren. Kaj naj naredim? Z žalostjo v očeh ugotovim, da bom prej ali slej moral iti nazaj, zato raje dokler sem še topel odidem nazaj v dolino in uživam v drugem užitku - spustu. Starejši sem, tako da ne drvim kot norec, ampak počasi, da me le ne kak ovinek ne preseneti. Ko pridem v dolino, se z žalostjo obrnem proti vrhu in opazujem sonce, ki zahaja za njim. Kje so ptiči? Kje je tišina? Kje sem? Kar naenkrat postane vse skupaj tuje. Ampak misel na to, da grem jutri spet nazaj, me dvigne. Misel, da bo spet faks v jeseni me žalosti. Ostal bi tukaj. Ampak želja po socialnem je le prehuda.

Kajak … Kaj je lepše kot poleti zjutraj po jezeru najprej po Soči in potem po Idrijci zaveslat in zarezati zeleno vodo? Poskušaš biti čim bolj nežen in ne spustiti kakšne kapljice preveč v svileno vodo. Sonce se dviga in postaja topleje, zapiha veter in uniči kuliso. Žalosten zaveslaš naprej … do druge strasti … kontratoka in role … sploh če ga odpelješ superfinofajn in te sama voda izvrže iz njega. Kaj si lepšega še lahko želiš? Perfektno v vseh pogledih. Voda te ima rada, le igra se s tabo in ti kaže kako si majhen v primerjavi z njo .