Po enem mesecu počitnic je situacija naslednja: delam, uživam, kolesarim (nabiram kilometre), hodim na ‘izlete’ v Koper in Ljubljano … Skratka, pestro je in bolj zanimivo kot vsa dosedanja poletja. Zakaj? Ker enostavno živim za ene stvari. Razlika je predvsem v delu. Do sedaj sem delal v podjetjih, do katerih nimaš neke emocionalne navezanosti oz. vi me samo plačajte, jst bom pač tam delal 8 ur in čao. Letos je drugače: delam pri bratu v mladem podjetju in ker gre nekako za družinski projekt (tako sicer jst pravim glede na to, da cela familija tako ali drugače sodeluje zraven - ali dejansko dela ali pa samo v mislih, predvsem v stilu: saj bo, če bo tako kot je sedaj.) seveda skušam v to vložiti čim več energije pa čeprav osebno ne vem, koliko bom imel na koncu od tega (predvsem s finančnega vidika). Razlika v primerjavi z ostalimi leti je očitno tako velika, da me je na to tudi mama opozorila. Da sem popolnoma drugačen. Ji lahko kar dam prav, saj sem zaposlen dopoldne ali cel dan v podjetju in potem, ko pridem domov, delam še doma stvari, ki jih je potrebno (predvsem tekoča vzdrževalna dela doma, ki jih mama in tata ne zmoreta sama), tako da je kr pestro. In najlepše je, da se lahko zvečer uležem v posteljo in vem, kaj bom naslednji dan delal. To je najboljše.

Kaj dejansko delam? Delam v sprejemni pisarni/trgovini, kjer nudim informacije gostom,vpisujem rezervacije in razkazujem opremo, ki jo prodajamo v trgovini. Ponavadi je potrebno na dolgo in široko razlagati, da so dejavnosti, ki jih ponujamo povsem varne in da se takšne nesreče, kot se je zgodila v Posavju, skorajda ne morejo zgoditi. To je potrebno na široko razložiti sploh Slovencem. To delo je koristno tudi iz tega vidika, da non stop govorim angleško in tako pridobivam na tekočem izražanju. OK, še vedno je problem besedišče, ki bi ga moral dopolniti, ampak tudi to bo počasi. Srečujem različne ljudi; družine, pare, posameznike, ki so prijazni, ‘v easy’ ali pa zakomplicirani in težki. Ampak večinoma prevladujejo ljudje, s katerimi se lahko pogovoriš, pošališ in nasmeješ. Najlepše pa je, ko pridejo nazaj z aktivnosti in ti vsi navdušeni in smejoči razlagajo, kako je bilo super in zakon. To je najlepše; poslušati zadovoljnega turista. Smo majhna firma, ampak očitno znamo delati z ljudi, kar pa je v temu biznisu najpomembnejše.

Skratka, čez poletje si želim več turistov, sploh pa takih z nasmeškom na ustih in pozitivno naravnanih.

in jst sem končal s faksem! No, skorajda. Še diploma čez leto dni in potem pa res. Končal sem z izpiti! Evforija In jutri oz. že danes se začnejo dollllllllggggggggeeeeeeeeee počitnice.

Torej, zadnji dnevi psihoze so pred vrati. 39 izpitov v 4 letih je za mano. Še en. V torek. In potem konec. 40/40. Povprečje bo Lahko padem zadnjega, če že nobenega do sedaj nisem? No, bomo vidli v torek.

Kot običajno, ponedeljek. Ponedeljek, 2. 6. 2008. Vstanem zjutraj pred osmo kakor ponavadi. V bistvu ponedeljek, ki ni nič drugačen kot ostali ponedeljki. Oblečem se, pojem, umijen, popravim pričesko in gre na ulico. Hm, za sončna očala še ni dovolj sonca. Z Mladinske na desno na Kidričevo, ko me zadane … ZADNJI TEDEN PREDAVANJ? Končno ali … Ne še??? Prihoza zadnjih študijskih dni letnika in bližajoči izpiti so nekaj čisto normalnega. Pa vendar … oktobra ne bo treba it v šolo. Jupi? Grrr? AAAAAA?? Nekaj čisto navadnega. Očitno. Danes me še ni tako zadelo, verjetno me bo konec septembra, ko bodo vsi hodili na faks jst pa delat. Še dobro, da je delo, ki se dotika faksa.

OK, junij (poleg decembra) je mesec, ko ponavadi delam obračune. Kaj mi je uspelo, kaj ne, do kje sem prilezel itd. Zaenkrat še nisem zapadel v nostlagijo. Za to bo čas poleti, ko bom več dni skupaj doma. Takrat pa bo po mojih mislih skakalo in rojilo in (verjetno) z razočaranjem ugotovil, da sem dosegel vse kar sem lahko, kariera laufa, le nekaj manjka … nekaj tako zame eksistencialnega, da … Žal. Spet ni uspelo. Ne poznam sicer načina, ampak upam, da naslednje leto. Včasih pozabim, včasih boli, včasih za tisto sekundo pogleda je vse ahhhhhhhh, včasih je in je spet ni.

Torej pred mano so še 4 izpiti. 17. junija bo konec, vsaj upam, če bo šlo vse po načrtih. Potem pa nazaj domov na Tolminsko in uživat. Brez aktualnih skrbi in prepustit se tokom dneva. Psihični oddih pravim temu. Vsaj nekaj dni bo prav prišlo, potem bo pa potrebno še kaj se spomnit. Ma definitivno ne taknem diplomske. Ne. Ni šans. Pred septembrom sigurno ne. Ta dva meseca počitnic bosta samo zame. Že k sem sam!

Na to pisanje me je vzpodbudila objava naše Špele, ki je omenjala naš piknik in kreg glede obštudijskih dejavnosti. Sam sem bil udeležen na tem pikniku, pri kregu pa sem (modro) molčal pa ne da nimam nič za povedat pri tem, ampak čisto iz prinicipa, ker sta se prepirala dva, od katerih eden kao še obštudijsko udejstvuje, drugi pa nič. Zakaj sem bil tiho? Zato ker oba spravim v mezinec leve roke. Sploh pa se mi ne zdi smiselno prepirati, ker vem, da bi se prepiral popolnoma brez veze in nobenemu ne bi spremenil njegovega prepričanja. Raje delam po svoje naprej in od zjutri do večera počnem stvari, ki me veselijo, to je ukvarjati se z obštudijskimi dejavnosti.

Kar me je takrat pogrelo je to, da se v bistvu niti ne ve, kaj čisto natančno je obštudijska dejavnost: nekaj organizirati, kar je bo študiju, ali to dejansko porabljat oz. se tega udeleževat. Vsekakor je prva varianta težja, sploh, če potem ne dosežeš kar si hotel oz. drugače povedano; študentov na dogodek ni. Očitno je dejavnosti več kot preveč ali pa so današnji študenti zaprti v sobah, kjer chatajo na MSNju, gledajo FaceBooke, Myspace in podobno. Kaj je s temi ljudmi? Je slika (ponavadi zelo predelana v Photoshopu in skrbno izbrana, da se ne vidi napak človeka) resnično pravo nadomestilo za druženje z realno obstoječimi bitji? Nazadnje se dogaja še to, da študenti ne hodijo na predavanja, ker so zmenjeni z nekom, da bo na MSNju ob tem in tem času. WTF?!!?!?! Ok, pustimo to, da ima vsak pravico, da dela kar hoče in tudi sam priznam, da včasih zabijem kak večer pred pcjem in se pogovarjam po MSNju. Ampak vsak dan ždet pred škatlo (po možnosti še cel dan) in potem še zvečer, ko pridem domov? A-A Sam sem prišel do te faze, da si zavestno privoščim dan brez pcja (ponavadi čez vikend, ko ni nujno bt non stop povezan s svetom) al pa da sklopi MSN in podobne zadeve. Enostavno mi je vse skupaj začelo presedat. Raje ven na rekreacijo, na sprehod, na pivo … samo da si zuni.

E ja .. naporno je današnje študentsko življenje sploh za oči in glavo

Torej,  že nekaj časa se nisem oglasil. Preprosto ni časa, ni energije. Iz dneva v dan od zjutri do večera. Jutro se začne ponavadi ob 7:30 in dan traja do 20:00, ko pridem domov in preprosto padem v posteljo oz. pod tuš. Kaj je tako napornega? V bistvu me te zadeve okrog mojega obštudijskega udejstvovanja tako zaposlujejo, da ne najdem časa za pisanje. Le zase si ga vzamem vsake toliko časa, a mi ne pride na misel, da bi še takrat sedel pred računalnikom in pisal oz. bral maile. Hvala lepa! Raje ven in na kolo. Pa kilometri se nabirajo.

 No, danes je spet tak dan, ko sem šel zjutri od doma in pridem zvečer nazaj. Trenutno sem v Ljubljani (he he, kako se to sliši, ko to izjavim ) in čakam na še eno izmed mnogih sej. Tokrat v Državnem zboru RS. Na tapeti je seveda nov predlog Zakona o visokem šolstvu. Problemi so trije: poprava krivic, neodvisnost in EMUNI. Tisti, ki to spremlja bo vedel o čem govorim. Mnenje je, da zakon ni dovolj temeljito pripravljen in je zelo pomanjkljiv, zato se seveda študenti temu krčevito upiramo in skušamo doseči svoje. Ignoranca, ki jo s strani pristojnih doživljamo je neverjetna, kljub temu da imamo v večini primerov prav. Ampak tako pač je … Verjamem, da niso veseli, da jim sesuvamo delo, ki so ga pripravli, čeprav ni bilo dolgotrajno. Vztrajno merjenje moči se pač tako nadaljuje in nadaljuje in se ne konča. To je vedno bilo in vedno bo. Še posebej je zanimivo, če si del tega in poznaš in veš kaj se dogaja na terenu pri aktualnih zadevah. Včasih si mislim, da so nekateri prikrajšani za vso slast, ki jo take stvari imajo, a vendar drugi mislijo, da sem budala, mona in še kaj, ker temu namenjam toliko časa. Pač, tak sem, jim pravim in skomignem z rameni. V zakup je potrebno vzet številne dneve, tudi noči za to, da prideš do tja kamor sem prišel. Nekateri na lažji, drugi na teži način, vsekakor pa menim, da je bila moja pot prava. 

Leto se je obrnilo in danes so se na fakulteto zopet zgrinjali bodoči bruci. Tokrat niso imeli sreče kot lanska generacija, ki so bili prvi, ki so vstopili v nove še ne požegnane prostore fakultete. Klima lani je bila na višku, vsi smo bili ponosni na nove prostore in seveda to tudi vsakič posebej poudarili in to uporabili kot eno izmed glavnih sredstev privabljanja novih študentov. Seveda, ne smemo izvzeti tudi ostale ‘ponudbe’, ki s(m)o jo pripravili. Spremljajoči program, deljenje zastonj napitkov, briošev, vrtenje slik na projekciji. Vsekakor se je to prvič dogajalo na humanistiki. Letos so formulo ponovili, le da sam nisem imel nobene zadolžitve, saj sem medtem ‘izgubil’ vse funkcije, ki sem jih opravljal na fakulteti.

Že, ker sem imel čas (prestavitev ure sestanka delovne skupine na kasnejšo uro), sem se odpravil na fakulteto. Sprva zmedeno pogledoval, kje bom našel kakšen znan obraz, potem opazil, da je organizacija na višjem oz. vsaj enakem nivoju kot lani. Seveda, študenti, vdani vodstvenim organom fakultete in z določeno mero pripadnosti tej fakulteti, so pod vodstvom Samuela spet pripravili odličen sprejem. Tokrat jim je šlo tudi vreme na roko, saj je bilo razen kratke sapice vetra zelo sončno in lepo. Le kaj si še lahko zaželimo več kot to, da nekdo, ki ga hočeš privabiti na fakulteto, na Obalo, da ga pričakaš s sončnim dnevom? To je res čar tega študija - morje, sonce in … (priznam, romatika ) sončni zahodi, ko ‘pada’ sonce v morje. Ampak, ali so se tega bodoči študenti zavedajo? Ali pride ta impresija za tabo šele, ko si nekaj časa tukaj in opazuješ … dan za dnem, večer za večerom, ko sediš na pomolu in gledaš na odprto morje …

Verjetno samo okolje ni dovolj, da bo nekdo prišel dol. Žal, mariskdo bi prišel k nam študirat, a ni študija, ki bi bil zanj primeren. Pa vseeno … Tisti, ki smo tukaj imamo kot kaže eno veeeellliiko srečo. Seveda, ni vse tako oh in sploh v redu kakor je mogoče iz preteklega mogoče razbrati. Še zdaleč ne. Ampak kaj je lepšega kot to, da zjutraj vstaneš, prideš iz stanovanja, se zazreš proti nebu in vidiš modro nebo? Efekt, ki ga naredi staro mestno jedro in vreme je skoraj nenadomestljiv, skoraj ga lahko primerjam s tistim že dalj časa nazaj pozabljenim zavesljajem po Soči v poletnem jutru, ko režeš modro-zeleno vodo in se bojiš, da bo kakšna kapljica vode preveč špricnila v vodo poleg tebe in razpravala gladkost in mehkobo vode. He he … Sem se malo zasanjal

Vrnimo se nazaj k info dnevu. Študentov je vsako leto več, strpajo jih v največjo predavalnico. In začne se … Njihov prvi stik s študentskim življenjem in njihovo prvo predavanje. Ja, povsem upravičeno ji lahko rečem predavanje. No, da ne bom preveč kritičen, se nastopi nekaterih izboljšujejo in kritike prejšnih let dosegajo svoj namen. V nastopu se zvrstijo dekanka (baje je to pravilni naziv ), prodekana in študentska predstavnika. Vse je … Obiskovalci poslušajo, nekateri vmes zaspijo (in sanjajo: “Blagor tistim, ki so spili dovolj kave oz. prinesli Redbull s sabo!” :)). Glavna predstavitev se konča in vsi zadovoljni hitijo v drugo predavalnico, kjer dobijo konkretne informacije o njihovem študijskem programu. Vsi veseli, polni idej in navdušeni se odpravijo domov. “Drugo leto pridem!”, “Brez veze!” Odgovori so različni, nekateri zmedeni postopajo in se počasi odpravijo domov ali na naslednjo predstavitev.

Koliko se vas bo vrnilo?

Dan se konča. Ocenjujemo kaj in kako je bilo. Nam bo uspelo dobiti študente in zapolniti vsa prosta mesta? Me prav zanima … Verjetno letnika 1989 na naši fakulteti ne bom več videl.

P.S.

BTW: Nove univerze zaenkrat še ne bo. Vsaj do naslednje seje Senata za akreditacijo.

V začetku tedna sem bil šokiran ob prejetem mailu. Ker imam to (ne)srečo, da imam aktualen pregled nad dogajanjem v slovenskem visokem šolstvu, sem prejel mail, v katerem je pisalo, da bo Senat za akreditacije Sveta RS za visoko šolstvo na današnji seji obravnaval točko, pod katero se bo ustanovila nova univerza … No, v tem trenutku, ko to pišem, poteka tiskovna koneferenca, na kateri bodo ali so že seznanili javnost o nastanku nove univerze. Nova univerza Univerza na Brdu pri Kranju naj bi vključevala tudi dve zasebni fakulteti, ki sta nastali v zadnjih letih, in sicer Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica in Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici. Vsekakor dobra marketinška poteza pred jutrišnjimi info dnevi in skorajšnjim vpisom dijakov na fakultete.

Vseeno pa je ta poteza že pustila posledice. Odstopil je namreč dr. Janko Prunk, ki se ne strinja s takšnim ustanavljanjem novih univerz. Ministirca pa vztraja pri tem, da je potrebno imeti čim več univerz in čim bolj razpršene institucije. Trg dela bo že presodil o kakovosti diplomantov, pravi. Najbolj zanimivo pri teh dveh fakultetah pa je, da se nahajata v mestu, ki že ima svojo univerzo, Novi Gorici. Pojavlja se vprašanje, zakaj fakulteti nista vključeni v Univerzo v Novi Gorici? Zakaj sta predvideni v sestavu nove univerze, ki šele začenja svojo pot, povrh vsega pa je še geografsko oddaljena? Kot kaže Univerza na Primorskem ne bo več geografsko najbolj razparcelirana univerza Sloveniji (čeprav nekatere fakultete (UP FM, UP Turistica, UP VŠZI) izvajajo svoje programe na dislociranih enotah po vsej Sloveniji). Kje je ves trik? Jih UNI v Novi Gorici noče? Zakaj med slovenskimi fakultetami vlada takšna konkurenca? Kot da finančni resursi za financiranje univerzi niso dovolj majhni, kot da je na voljo polna malha denarja, ki samo čaka na ministrstvu, da se odpre in razdeli med vse, ki bi radi kaj imeli.

Kaj bo prineslo večje število univerz in fakultet? Ne boj, mesarsko klanje (če si malo sposodim Prešerna) za bodoče študente. Programi bodo razpisani, na voljo bo določeno število mest, študijski programi bodo na pol prazni. Posledica je logična - upadla bo kvaliteta. Zakaj? Vsa logika tiči v sedanji Uredbi o financiranju javnih zavodov 2004-2008, kjer ključ do večje vsote denarja leži v številu diplomantov, ki jih fakultete ‘proizvedejo’. Tako so se nekatere fakultete znašle v velikih finančnih težavah. Na podlagi te ugotovitve lahko sklepamo, da se bodo pogoji za napredovanje v letnik (oz. za uspešno opravljanje izpita) znižali in padli na tak nivo, da bodo diplome skoraj poklonjene (če je seveda kar ne kupiš, kar se tudi že danes dogaja). No, priznati je potrebno, da se je začela pripravljati nova uredba, ki bo urejala financiranje za nadaljnja 4 leta, tako da upam, da se bo ključ delitve denarja spremenil. Tako da lahko upamo na boljšo prihodnost.

Sklep? Vse ima izvor v financah. Nova univerza - ‘zastonj’ habilitacije, padec kakovosti predavateljev in posledično kakovost študija, študenti še bolj nesposobni razumeti svet in razpad sistema. Namesto, da ustanavljamo nove fakultete, ukinimo kakšno. Nekateri poklici so tudi že preživeti.

Torej, samo čakam, kdaj bom dobil mail PR službe, kjer bo pisalo … No, to boste pa že izvedeli iz dnevnih novic.