Torej, zopet so prišli v naše kraje. Tisti črni, bolj ali manj brez kitar, z dolgimi lasmi, z vsemi možnimi okraski na glavi, tatuji itd. Govorim o metalci in njihovem (internacionalnem) prazniku - Metal Camp 2008. Ravno, ko to pišem svoj nastop končujejo Apocalyptica. Imam srečo - ne rabim karte in vse lepo in razločno slišim sem v sobo. Vse se sliši. Zdej mi je še kull, čez kako uro mi ne bo več, ker ne bom mogu spat zaradi hrupa.

Ampak nič ne de … 9. 7. 2008 bo itak vsega konec. Zopet bo posijalo sonce, če se lahko malce pošalim. V Tolmin si niti ne upam, ampak ne zaradi tega, ker bi se koga bal, enostavno jih je preveč. Povsod so; v barih, trgovini, ob Soči … Gužva je na višku. In ljudje kljub že sedaj 5-letnim izkušnjam se še vedno niso navadili. Vsi fobični s strahom pogledujejo proti njim. Pa saj to so navadni ljudje s službami, prav takšnimi kakor jih imajo sami. Ne! Kar je tujega to je zelo nezaupljivo. No, da ne bom krivičen. Odnos se je v primerjavi s prvim letom vsekakor spremenil, le ekonomska mentaliteta se je spremenila le malokateremu. Ob dejstvu, da se je v naše kraje zgrnilo baje čez 15 000 ljudi (po današnjih podatkih), sem prav zgrožen, kako nekateri puščajo priložnost za zaslužek ob strani. Razen trgovin, gostiln in nekaterih apartmajev, ne vem, če bo kdo iz tega kaj povlekel. In to se dogaja isto iz leta v leto, eno in isto. Ljudje so nepripravljeni. Raje se zapirajo v svoje hiše in jih gledajo postrani.

Metala bo konec, odšli bodo, prišli bodo drugi - rastamani. To bo še zanimivo poletje!

Torej,  že nekaj časa se nisem oglasil. Preprosto ni časa, ni energije. Iz dneva v dan od zjutri do večera. Jutro se začne ponavadi ob 7:30 in dan traja do 20:00, ko pridem domov in preprosto padem v posteljo oz. pod tuš. Kaj je tako napornega? V bistvu me te zadeve okrog mojega obštudijskega udejstvovanja tako zaposlujejo, da ne najdem časa za pisanje. Le zase si ga vzamem vsake toliko časa, a mi ne pride na misel, da bi še takrat sedel pred računalnikom in pisal oz. bral maile. Hvala lepa! Raje ven in na kolo. Pa kilometri se nabirajo.

 No, danes je spet tak dan, ko sem šel zjutri od doma in pridem zvečer nazaj. Trenutno sem v Ljubljani (he he, kako se to sliši, ko to izjavim ) in čakam na še eno izmed mnogih sej. Tokrat v Državnem zboru RS. Na tapeti je seveda nov predlog Zakona o visokem šolstvu. Problemi so trije: poprava krivic, neodvisnost in EMUNI. Tisti, ki to spremlja bo vedel o čem govorim. Mnenje je, da zakon ni dovolj temeljito pripravljen in je zelo pomanjkljiv, zato se seveda študenti temu krčevito upiramo in skušamo doseči svoje. Ignoranca, ki jo s strani pristojnih doživljamo je neverjetna, kljub temu da imamo v večini primerov prav. Ampak tako pač je … Verjamem, da niso veseli, da jim sesuvamo delo, ki so ga pripravli, čeprav ni bilo dolgotrajno. Vztrajno merjenje moči se pač tako nadaljuje in nadaljuje in se ne konča. To je vedno bilo in vedno bo. Še posebej je zanimivo, če si del tega in poznaš in veš kaj se dogaja na terenu pri aktualnih zadevah. Včasih si mislim, da so nekateri prikrajšani za vso slast, ki jo take stvari imajo, a vendar drugi mislijo, da sem budala, mona in še kaj, ker temu namenjam toliko časa. Pač, tak sem, jim pravim in skomignem z rameni. V zakup je potrebno vzet številne dneve, tudi noči za to, da prideš do tja kamor sem prišel. Nekateri na lažji, drugi na teži način, vsekakor pa menim, da je bila moja pot prava. 

Vsak dan ga prehodim skoraj celega, tako je majhen. Hodim po ulici; Kidričeva, Čevljarska, Titov trg … Vsak dan grem mimo istih stvab z glavo obrnjeno v tla, z očali na glavi, ko je sonce. In grem mimo. Ne opazim. Ne opazim tistega, kar me vsake toliko časa zadrzne. Včasih grem po ulici (ponavadi, ko sem utrujen na koncu dneva) in zvedavo gledam v zrak in opazujem stavbe. Opazujem pročelja in si predstavljam, kako so včasih živeli, s katerega okna se je smejala mladenka, s katerega okna je vrgel nekdo vsebino nočne posode. Ulica živi; mimo gre konjenik, kočija, dekleta in žene v starih oblačilih za pahljačo. Kriki iz pristanišča se slišijo po celem mestu. V bistvu imajo galebi iste krike kot danes. Prav tako letijo nad glavo, medtem ko golobi prosto počivajo po okenskih policah, kjer ni železnih špičk, ki bi jih odganjale proč. Teh 10 minut hoje je … enkratnih … ampak hitro padem v realnost, ko za mano zahupa avto, glasni TU TU odžene zasanjanost stran.

Jst bi še!

Ste imeli kdaj občutek, da je v naši deželi vse oh in sploh v redu? Kljub vsem aferam, goljufijam in kriminalu odgovorni zagotavljajo, da je vse v redu, da je vse kar se dogaja le konstrukt. Vsi smo le žrtve nekih plačanih člankov in podtikovanj, nam pravijo. S takimi in podobnimi izjavami nas dnevno bombardirajo in nam ustvarjajo umeten svet, kjer je vse v redu. Dobro nam gre, zatrjujejo politiki. Dobiš občutek, da smo izolirani od vsega, v vakuumu in vse kar se dogaja okrog nas, nas ne prizadane in se nas ne dotika. Vse kar se nas dotika je pozitivno.

Zakaj to pišem? Zopet sem bil prisoten še na enem izmed mnogih sestankov v zadnjem času, kjer nam skušajo kljub našim neizpodbitnim dokazom o aferah in nepravilnostih, prikazati drugo plat. Njihovo plat, kjer so le oni žrtve (pa naj si bo to samo žrtve plačanih člankov) in tisto kar so naredili narobe, je bil v osnovi le manjši kiks. Majhna proceduralna napaka, pravijo. To se bo vse popravilo, pravijo nadalje. In ko si prisoten na takem sestanku in poslušaš take vrste monologov z druge strani, se resno zdi vse v redu. Preplavi te val evforije in si misliš (čeprav pred tabo sedi tipična slaba oseba z dvomljivo osebno zgodovino): Pa ta tip/tipica je car/ka!!! Enostavno se začneš strinjat z njimi. Oni imajo prav. No ja, evforija hitro po določenem času mine in padeš na realna tla. Je padec hud? Ne, če nisi sprejel nobene pomembne odločitve na sestanku. Seveda, ponavadi obdržiš v sebi ves tisti gnev do te osebe, ki si jo imel pred začetkom sestanka. Oseba je še vedno pokvarjena, le stvar lastne presoje je, koliko mu verjameš. Vseeno pa moraš imeti toliko zdrave pameti, da ti med takim sestankom na vest udarja ta gnev, ki ga čutiš do teh oseb.

Torej, je res tako oh in sploh vse v redu pri nas? Ne!!! Kaj ti ljudje živijo v svojih iluzijah, da niso naredili nič narobe? Je to že bolezen? Bolezen zamegljevanja. Jim bližnji, sodelavci ustvarjajo lažne predstave in so zavedeni o posledicah njihovih odločitev? No ja, odgovora vam ne morem dati, ker se zaenkrat smatram še za dobro osebo. Ali pa sem tudi jaz taka oseba kot omenjam zgoraj in z okolico kot jo predstavljam v tem odstavku?

No ja, jutri je nov dan! In nov dan za življenje v deželici, kjer je navidezno vse v redu!

P.S.

Vsaka navidezna podobnost z realnimi dogodki in osebami je le naključna!

Leto se je obrnilo in danes so se na fakulteto zopet zgrinjali bodoči bruci. Tokrat niso imeli sreče kot lanska generacija, ki so bili prvi, ki so vstopili v nove še ne požegnane prostore fakultete. Klima lani je bila na višku, vsi smo bili ponosni na nove prostore in seveda to tudi vsakič posebej poudarili in to uporabili kot eno izmed glavnih sredstev privabljanja novih študentov. Seveda, ne smemo izvzeti tudi ostale ‘ponudbe’, ki s(m)o jo pripravili. Spremljajoči program, deljenje zastonj napitkov, briošev, vrtenje slik na projekciji. Vsekakor se je to prvič dogajalo na humanistiki. Letos so formulo ponovili, le da sam nisem imel nobene zadolžitve, saj sem medtem ‘izgubil’ vse funkcije, ki sem jih opravljal na fakulteti.

Že, ker sem imel čas (prestavitev ure sestanka delovne skupine na kasnejšo uro), sem se odpravil na fakulteto. Sprva zmedeno pogledoval, kje bom našel kakšen znan obraz, potem opazil, da je organizacija na višjem oz. vsaj enakem nivoju kot lani. Seveda, študenti, vdani vodstvenim organom fakultete in z določeno mero pripadnosti tej fakulteti, so pod vodstvom Samuela spet pripravili odličen sprejem. Tokrat jim je šlo tudi vreme na roko, saj je bilo razen kratke sapice vetra zelo sončno in lepo. Le kaj si še lahko zaželimo več kot to, da nekdo, ki ga hočeš privabiti na fakulteto, na Obalo, da ga pričakaš s sončnim dnevom? To je res čar tega študija - morje, sonce in … (priznam, romatika ) sončni zahodi, ko ‘pada’ sonce v morje. Ampak, ali so se tega bodoči študenti zavedajo? Ali pride ta impresija za tabo šele, ko si nekaj časa tukaj in opazuješ … dan za dnem, večer za večerom, ko sediš na pomolu in gledaš na odprto morje …

Verjetno samo okolje ni dovolj, da bo nekdo prišel dol. Žal, mariskdo bi prišel k nam študirat, a ni študija, ki bi bil zanj primeren. Pa vseeno … Tisti, ki smo tukaj imamo kot kaže eno veeeellliiko srečo. Seveda, ni vse tako oh in sploh v redu kakor je mogoče iz preteklega mogoče razbrati. Še zdaleč ne. Ampak kaj je lepšega kot to, da zjutraj vstaneš, prideš iz stanovanja, se zazreš proti nebu in vidiš modro nebo? Efekt, ki ga naredi staro mestno jedro in vreme je skoraj nenadomestljiv, skoraj ga lahko primerjam s tistim že dalj časa nazaj pozabljenim zavesljajem po Soči v poletnem jutru, ko režeš modro-zeleno vodo in se bojiš, da bo kakšna kapljica vode preveč špricnila v vodo poleg tebe in razpravala gladkost in mehkobo vode. He he … Sem se malo zasanjal

Vrnimo se nazaj k info dnevu. Študentov je vsako leto več, strpajo jih v največjo predavalnico. In začne se … Njihov prvi stik s študentskim življenjem in njihovo prvo predavanje. Ja, povsem upravičeno ji lahko rečem predavanje. No, da ne bom preveč kritičen, se nastopi nekaterih izboljšujejo in kritike prejšnih let dosegajo svoj namen. V nastopu se zvrstijo dekanka (baje je to pravilni naziv ), prodekana in študentska predstavnika. Vse je … Obiskovalci poslušajo, nekateri vmes zaspijo (in sanjajo: “Blagor tistim, ki so spili dovolj kave oz. prinesli Redbull s sabo!” :)). Glavna predstavitev se konča in vsi zadovoljni hitijo v drugo predavalnico, kjer dobijo konkretne informacije o njihovem študijskem programu. Vsi veseli, polni idej in navdušeni se odpravijo domov. “Drugo leto pridem!”, “Brez veze!” Odgovori so različni, nekateri zmedeni postopajo in se počasi odpravijo domov ali na naslednjo predstavitev.

Koliko se vas bo vrnilo?

Dan se konča. Ocenjujemo kaj in kako je bilo. Nam bo uspelo dobiti študente in zapolniti vsa prosta mesta? Me prav zanima … Verjetno letnika 1989 na naši fakulteti ne bom več videl.

P.S.

BTW: Nove univerze zaenkrat še ne bo. Vsaj do naslednje seje Senata za akreditacijo.