Kar butnil je vame. Zame najljubši vonj poletja. Zelo poznana mešanica. Vonj po pokošeni travi in vonj po bližajočem se dežju. Zadnjega sicer zadnje čase zelo redko vonjam, čeprav je veliko ploh in padavin. Mogoče prav zaradi tega, ker plohe pridejo hitro, so dolgotrajne in hitro grejo. Ta, pravi vonj, nastane le, ko pade par kapljic, ravno toliko, da zmoči razgreta tla. In diši … V bistvu ne vem, kateri vonj je prevladoval: dežni ali travni? Čudno je, ker dežja sploh ni bilo, vsaj pri nas ne. Po ogledu neba je bila ena dolina, ki se steka v našo kotlino, še v barvi zahajajočega sonca, druga v črnini pred bližajočo se nevihto, planina Razor in bohinjske gore zavite v meglo, ki se v 5 min razkadi in ponovno ovije hribe v obleko. Nevihte ni bilo, niti kapljice. Mogoče je veter pripihal ta vonj proti nam. Mogoče je to samo napoved v naslednjo epizodo vremenskih  pojavov, mogoče uvertura v vetrov ples in igra z vsem kar je lažje premičnega na tleh.

Vsekakor jo bo skupila pokošena trava. Ta miks dveh vonjev je tako hinavski. Prinaša dve nasprotji: sonce in sušenje trave, dež in voda, vlaga. Tako posmehujoče, češ zopet vas bom. Zopet bom pokazal svojo veličino. Ampak ne, zaenkrat se še drži na nebu. Le temni se. Tako hinavsko, kot da se temni zaradi večera. Ponoči bo prišlo, hinavsko bodo oblaki prekrili zvezde. In blisk bo raztrgal nebo. Kot sedaj Rammsteini tišino …

da jo v bistvu še vedno premalo poznam, da ko se resno pogovarjamo se resno pogovarjamo, da je dobra oseba …

Približno leto dni nazaj sva se prvi krat slišala po telefonu. Zaradi problemov na faksu in baje so jo med klicem držali za roko, ker se me je bala al zaradi česarkoli že. V bistvu se ne spomnim natančno, kdaj sva se prvič uradno spoznala oz. videla v živo. Vem, da smo se bolj začeli družiti po novem letu oz. v času predtem. Verjetno premalo, da bi jo v končni fazi spoznal do potankosti. Vem, da ima manijo (:P) potovati po svetu. Vem to, da ima zelo rada tiste prijatelje, ki ji stojijo ob strani in ji pomagajo. To vem … Vem, da še marsikaj ne vem, ker mi je preprosto ni uspelo bolje spoznat. 

Prijatelji ji dosti pomenijo. Sploh tisti, ki ji stojijo ob strani. Tem se zahvaljuje na dolgo in široko, kot da preprost “Hvala!” ne bi bil dovolj. Mogoče te imamo prav zaradi tega bolj radi.

Ne vem, kako me ona vidi, kakšno realno mnenje ima o meni. Glede na vse odzive verjetno ne slabega. To bo morala ona sama povedati. Sam vem, da ji (razen v kakšni izmed zafrkancij, kjer sem šel nevedno čez rob) nisem zavestno naredil kake škode. Upam, da je tudi ona tako to videla. 

Ker vem, da mi ob kakšnem mojem dejanju rečeš “Hvala!” in zraven poveš še zakaj na dolgo in široko, ti lahko tudi jaz rečem “Hvala!” 

Mislim, da mi ni potrebno povedati kdo si, saj boš prej ali slej to tudi prebrala, ker vem, da to bereš. Ker si moja prijateljica!

Spet sanjam. Dovolil sem si sanjati. Sedaj med izpiti, ko je psiha na vrhuncu. Lahko sanjam. Nekako me sprošča. Kljub temu potem ne morem zaspati in sedaj šele ugotavljam zakaj, ko sem hodil v srednjo in osnovno šolo, nisem mogel zaspati. Preveč je bilo unih vzdihljajev in navideznih zaljubljenosti v nekoga, ki ga dejansko nisem poznal. Pretehtaval vse odločitve, vse trenutke, ko sem jo videl. In ni bilo spanca od nikoder. Danes sanjam, ker sem po dolgem času spet nekako začutil tisto norost, ko ti je nekdo všeč na prvi pogled. Zdrava pamet mi pravi, da sem bedak, nora pamet pravi sanjaj, saj itak ne bo nič iz tega. A to me navaja na to misel: ali sem se sposoben spet (po starem) zaljubiti v nekoga, ki ga niti ne poznam, ki sem ga videl enkrat v življenju in že vzdihujem njeno ime?

Ja … Danes. Jutri me bo realnost zopet potolkla na tla. Spet bo večer, spet bo postelja prazna in spet si bo potrebno prepovedati sanjati. Zavoljo kakovostnega spanca. 

Včeraj zvečer sem si zopet ogledal film, ki je trenutno mega uspešnica, Jumper. Ne bom pisal o vsebini in občutkih, mogoče na koncu. Bolj me je pri vsem tem zbodlo, kako stvari iz realnosti prodirajo v fikcijo. Torej, zgodilo se je naslednje: ena scena, v kateri je eden izmed glavnih junakov bolj sentimentalen in se izpoveduje drugemu akterju. Ta mu odvrne v stilu: “Nehaj, saj nismo pri Oprah!”. Torej, kako lahko realnost prodira v fikcijo? Je reči Oprah že kultna beseda, ki significira talk showe v tem stilu? Zakaj ne najdejo druge besede oz. druge besedne zveze, drugega odgovora? Razlog je lahko ta, kakor sem ga že omenil (status besede Oprah), lahko pa gre zopet za prikrito oglaševanje. Ja, tudi to se dogaja. Med drugim lahko v filmu opazimo znamko nahrbtnika The north face pa avto Mercedes itd. Baje je borba, kateri avto bo glavni junak v sceni vozil, velika in obračajo se veliki denarji. Spomnim se celo, da so v enem izmed filmov (ne spomnim se več katerem), ko so že posneli film in ga skoraj predvajali, računalniško barvali avione, ker so morali spremeniti barvo iz VirginLufthanso (ali nekaj podobnega). Bedno? Še bolj zanimivo je opazovati, kako bodo uprizorili ameriškega predsednika. Ali bo podoben aktualnemu ali bo popolnoma drugačen, ali pa ga sploh ne bo? Res zanimivo. Skratka, mogoče kdo tega ni opazil, ampak občasno me to res zmoti. Ok, ne spoznam se na tržno logiko in prikrito oglaševanje, ampak vseeno. Nepotrebno, ker dejansko zaradi filma še nisem šel kupovat avta, sploh pa Mercedesa. Zadnjič sem sicer poslušal eno predavanje kampanije proti kajenju, da filmi vplivajo na to ali bo nekdo prižgal cigareto ali ne. Po pravici povedano, zaradi kajenja v filmu še nisem prižgal cigarete, je pa res, da to lahko vpliva na mlajše. Name ni. Očitno se ljudje različno odzivamo na dražljaje. v

Za konec še nekaj o filmu. Ja, za razliko od drugih ZF filmov, ki sem jih gledal, mi pri tem ni bilo dolgčas. Ni bil nek presežek, slab tudi ne. ZF filmov ponavadi ne gledam, ker so mi bedni. Mogoče pa sem pri tem vztrajal zaradi lepe igralke oz. njenih rjavih oči.

Kot običajno, ponedeljek. Ponedeljek, 2. 6. 2008. Vstanem zjutraj pred osmo kakor ponavadi. V bistvu ponedeljek, ki ni nič drugačen kot ostali ponedeljki. Oblečem se, pojem, umijen, popravim pričesko in gre na ulico. Hm, za sončna očala še ni dovolj sonca. Z Mladinske na desno na Kidričevo, ko me zadane … ZADNJI TEDEN PREDAVANJ? Končno ali … Ne še??? Prihoza zadnjih študijskih dni letnika in bližajoči izpiti so nekaj čisto normalnega. Pa vendar … oktobra ne bo treba it v šolo. Jupi? Grrr? AAAAAA?? Nekaj čisto navadnega. Očitno. Danes me še ni tako zadelo, verjetno me bo konec septembra, ko bodo vsi hodili na faks jst pa delat. Še dobro, da je delo, ki se dotika faksa.

OK, junij (poleg decembra) je mesec, ko ponavadi delam obračune. Kaj mi je uspelo, kaj ne, do kje sem prilezel itd. Zaenkrat še nisem zapadel v nostlagijo. Za to bo čas poleti, ko bom več dni skupaj doma. Takrat pa bo po mojih mislih skakalo in rojilo in (verjetno) z razočaranjem ugotovil, da sem dosegel vse kar sem lahko, kariera laufa, le nekaj manjka … nekaj tako zame eksistencialnega, da … Žal. Spet ni uspelo. Ne poznam sicer načina, ampak upam, da naslednje leto. Včasih pozabim, včasih boli, včasih za tisto sekundo pogleda je vse ahhhhhhhh, včasih je in je spet ni.

Torej pred mano so še 4 izpiti. 17. junija bo konec, vsaj upam, če bo šlo vse po načrtih. Potem pa nazaj domov na Tolminsko in uživat. Brez aktualnih skrbi in prepustit se tokom dneva. Psihični oddih pravim temu. Vsaj nekaj dni bo prav prišlo, potem bo pa potrebno še kaj se spomnit. Ma definitivno ne taknem diplomske. Ne. Ni šans. Pred septembrom sigurno ne. Ta dva meseca počitnic bosta samo zame. Že k sem sam!

V tem trenutku si tako zelo želim konec junija, toplega junija. Zakaj? Ker bo prišel čas, ko bom vzel v roke koso in se (kot vsako leto enkrat na leto) podal na vikend v Rut. Tam bomo zjutraj vstali in se podali na travnik, na strmino. In se bo seklo.. trava bo padala pokošena. Veselje bo v zraku, po pol dneva bodo bolele noge, bolel bo hrbet, bolele bodo roke. VSe je v tehniki pravijo stari, še lažje je na strmini pravijo. Trava pada … Drugo leto bo ob istem času zopet padla. Toliko lepih rožic je med njo, gledaš jih kako padajo pod rezilom kose, gledaš jih, ko jih pograbijo z grabljami in jih vržejo v grmovje. Ne boš videl kako ovenejo, kako razpadejo in postanejo zemlja. Dajo novo življenje. Dajem novo življenje, kosim in zasadim novo življenje. Ni to lepo? Kosiš pa veš, da boš zasadil nekaj novega. Enkrat na leto to opazuješ in se čudiš zmožnostim nove reprodukcije. Enkrat na leto držiš koso v rokah in gledaš kje se ti je naredil nov žulj na tvojih deviških rokah, ki poznajo samo občutek tipkovnice, kemika, lista knjige … In primerjaš občutek z listom v naravi. Kaj je bolj hrapavo? Zeleni list.

Na misel mi pride fotografija jutra pred mojim domom. Rosa, megla, jutro se dela, sonce se počasi budi. Oh, kako je lep ta čas, le izkoristiti ga je treba … ah … Čez nekaj dni … ja … sam .. zopet v jutranji rosi jo bom mahal na travnik … sam … da me rosa zmoči, da si umijem roke ob nji in zarezalo bo … enkrat, dvakrat, trikrat, neštetokrat in zvečer bo imel travnik drugačno podobo.. podobo uvelega travnika, ki ga bo čez nekaj dni prerastla trava … sam bom to opazoval in ta pogled se me bo zopet dotaknil do dna, tam, kjer je prostor le za te sentimente …  

Ne, ne finančne, ne gospodarske, ampak preprosto investicije v prijatelje, v prijateljstva. Je to sploh možno? Dejstvo je, da, ko si z nekom prijatelj, res dober prijatelj, zanj narediš veliko. Dal bi vse, da bi mu olajšal življenje. Daješ in daješ in daješ. In potem? Dobiš kaj nazaj? Kdaj dobiš nazaj?  Še huje je, če se skregaš in izgubiš vse kar si imel, vse kar si vlagal vanj. Preprosto v trenutku izgubiš. Ni več. Je odšlo. Ti mora sedaj biti žal? Moraš sedaj jokati in jokati in iskati povračilo? Lahko investicijo v prijatelja zahtevaš nazaj? Ne, ne moreš. Znova moraš začeti. Z novim: “Živjo!” in znova preživet urice in urice v njegovi bližini ali pred monitorjem, da spet prideš na isto fazo kot prej z drugim človekom.

Še druga stvar, ki se mi zdi vredna komentarja. Pričakovati oz. dobiti nekaj nazaj od prijatelja. Kaj je to? Čisto samo na psihološki ravni ali tudi na fizični, materialni? To je vprašanje, ki stalno zajeda. OK, nisem perfekten človek, še zdaleč, tudi jst samo ne dajem, ampak tudi kaj dobim. Stvar pa je, da je treba resnično pogledat in ločiti, kaj dobim. Vsaka stvar ima različno vrednost. Že sam nasmeh na drugih ustih, žarek v očeh in je lahko vse povrnjeno. Ja … Pa vendar moraš znati na tak način živeti, da ti take stvari največ pomenijo. Moraš biti zelo pozoren na to, ker hitro se lahko obrne v drug smer, smer izkoriščanja …

Sam se mi zdi, da veliko investiram v prijatelje. Ne vse, samo nekatere. Ti dobijo od mene vse. Moje srce, moj fizični in psihični svet. Nerad sicer ločujem, a nekateri so res posebni. Zakaj (samo) njim? Ker me niso razočarali, ker je zaradi njih  in njihovih nasmehov dan lepši, ker se jim lahko nasmeješ, ker … ker …

Imam jih. Tukaj poleg mene ležijo. Na postelji. Okrogle z jing jangom na njih. Modre barve, zlati odtenek. Zakaj jih ne vzamem v roke? Da ne bo pomote, to niso vaginalne kitajske kroglice, ampak meditacijske kroglice. Ker me nervirajo! Namesto, da bi me pomirjale, me nervirajo. Ko jih dam v roke in jih skušam vrtet (kar mi mogoče rata 3-4 kroge brez dotika), me začne nervirat in samo gledam, da mi ne padejo iz rok. Če pa že padejo pa upam, da ni žrtev trka moj računalnik, tla, miza al pa kej podobnega krhkega. Meditacijske kroglice, katerih nakup je bil namen, da bi me relaksirale. OK, je fajn občutek imet neki po rokah, še posebej če žvenklja. Samo vseeno … Verjetno je bila moja napaka, ker sem jih kupil in so prevelike. Baje, da za vajo z manjšimi delaš najprej in potem šele začneš z velikimi, da se najprej navadiš. To je bilo edino kar se je dobilo v prodaji na netu. Ampak sedaj jih imam. Moje so. V lepi zeleni škatlici. Lični škatlici. Pa vendar včasih komaj čakam, da jih vzamem v roke. Mogoče se jih bom pa kdaj navadil. Lahko, da ne še takoj. Mogoče, ko mi roke zrastejo še bolj. Se bolj izvežbajo. Postanejo bolj ploske, trde, žuljave. In potem v krogu, v smeri urinega kazalca …

Tam za ekranom se skrivajo. Nagajivo in skrivaj jih gledam. Spogledujem se z njim. Ne, ne bom jih ze v roke. Samo pospravil jih bom v škatlico in jih dal na polico v upanju na mirne čase.

Poslušal: pobral ta teden DVD  od U2 - Live in Chcago. Nostlagija …