da jo v bistvu še vedno premalo poznam, da ko se resno pogovarjamo se resno pogovarjamo, da je dobra oseba …

Približno leto dni nazaj sva se prvi krat slišala po telefonu. Zaradi problemov na faksu in baje so jo med klicem držali za roko, ker se me je bala al zaradi česarkoli že. V bistvu se ne spomnim natančno, kdaj sva se prvič uradno spoznala oz. videla v živo. Vem, da smo se bolj začeli družiti po novem letu oz. v času predtem. Verjetno premalo, da bi jo v končni fazi spoznal do potankosti. Vem, da ima manijo (:P) potovati po svetu. Vem to, da ima zelo rada tiste prijatelje, ki ji stojijo ob strani in ji pomagajo. To vem … Vem, da še marsikaj ne vem, ker mi je preprosto ni uspelo bolje spoznat. 

Prijatelji ji dosti pomenijo. Sploh tisti, ki ji stojijo ob strani. Tem se zahvaljuje na dolgo in široko, kot da preprost “Hvala!” ne bi bil dovolj. Mogoče te imamo prav zaradi tega bolj radi.

Ne vem, kako me ona vidi, kakšno realno mnenje ima o meni. Glede na vse odzive verjetno ne slabega. To bo morala ona sama povedati. Sam vem, da ji (razen v kakšni izmed zafrkancij, kjer sem šel nevedno čez rob) nisem zavestno naredil kake škode. Upam, da je tudi ona tako to videla. 

Ker vem, da mi ob kakšnem mojem dejanju rečeš “Hvala!” in zraven poveš še zakaj na dolgo in široko, ti lahko tudi jaz rečem “Hvala!” 

Mislim, da mi ni potrebno povedati kdo si, saj boš prej ali slej to tudi prebrala, ker vem, da to bereš. Ker si moja prijateljica!

Mislim, da sem napisal že kar precej prispevkov, da lahko sedaj napišem, kako objava na mojem blogu nastane. Kot je nastala tudi tale.

Idejo za pisanje ne dobim pred 5 minutami in se takoj potem lotim pisati. Vse se začne dan ali dva prej. Včasih mogoče tudi več dni prej. Pred spanjem premlevam in premlevam in pridem do zanimivih tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Če bi lahko moje misli sinhrono zapisoval, potem bi nastal en ogromen seznam naslovov in tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Od najbolj bizarnih do najbolj vsakdanjih refleksij. Mislim, da človek misli vizualno, bere in piše. Mogoče je to težko razumeti, ampak ravno to dejstvo je bilo tudi podlaga za nastanek fotografije. Mogoče vsi ljudje ne razmišljamo enako, ampak grem staviti, da zvečer v temi pred spanjem, ko razmišljamo, nam švigajo podobe pred očmi (to se zelo hecno sliši ). Tako v mislih pišem svoj blog. Veliko idej mi pride na misel tudi med kolesarjenjem, skratka, takrat, ko sem sam in ko ni potrebno velika koncentracija. Ko dam možgane na pašo in mi misli prosto preskakujejo. Naslovi se tipkajo. Na ekranu jih pristane le nekaj od teh. Tako v mislih in v konceptu ostaja (bizarni) naslov Kva je full močen sonce dones … o tem, kako so sončna očala koristna ne samo za zaščito pred soncem, posvetilo in zahvalo najboljšim staršem na tem svetu, družbeno kritična objava o visokošolskem sistemu v Sloveniji in druge. Skratka, polno jih je. Občutek imam, da sem v podobne položaju kot z branjem knjig - kupujem jih in jih kopičim na policah, a prebrati jih nimam časa. Objave kopičim na hard drive v možgani, a zapisati jih ne morem.

Objav je bilo kar nekaj. V bistvu sem kar presenečen sam nad sabo, da mi je uspelo na blog vsaj tedensko nekaj zapisati. Objave so kvalitetne, porazne, povprečne. Vsak naj presodi sam. Sam vem, da mi to mogoče predstavlja sredstvo izražanja za stvari, ki jih je težko nekomu razlagati, čeprav so v tem primeru dostopni širši javnosti. Ampak to sem jaz, skoraj 23-letnik, študent in predvsem človek.

Po enem mesecu počitnic je situacija naslednja: delam, uživam, kolesarim (nabiram kilometre), hodim na ‘izlete’ v Koper in Ljubljano … Skratka, pestro je in bolj zanimivo kot vsa dosedanja poletja. Zakaj? Ker enostavno živim za ene stvari. Razlika je predvsem v delu. Do sedaj sem delal v podjetjih, do katerih nimaš neke emocionalne navezanosti oz. vi me samo plačajte, jst bom pač tam delal 8 ur in čao. Letos je drugače: delam pri bratu v mladem podjetju in ker gre nekako za družinski projekt (tako sicer jst pravim glede na to, da cela familija tako ali drugače sodeluje zraven - ali dejansko dela ali pa samo v mislih, predvsem v stilu: saj bo, če bo tako kot je sedaj.) seveda skušam v to vložiti čim več energije pa čeprav osebno ne vem, koliko bom imel na koncu od tega (predvsem s finančnega vidika). Razlika v primerjavi z ostalimi leti je očitno tako velika, da me je na to tudi mama opozorila. Da sem popolnoma drugačen. Ji lahko kar dam prav, saj sem zaposlen dopoldne ali cel dan v podjetju in potem, ko pridem domov, delam še doma stvari, ki jih je potrebno (predvsem tekoča vzdrževalna dela doma, ki jih mama in tata ne zmoreta sama), tako da je kr pestro. In najlepše je, da se lahko zvečer uležem v posteljo in vem, kaj bom naslednji dan delal. To je najboljše.

Kaj dejansko delam? Delam v sprejemni pisarni/trgovini, kjer nudim informacije gostom,vpisujem rezervacije in razkazujem opremo, ki jo prodajamo v trgovini. Ponavadi je potrebno na dolgo in široko razlagati, da so dejavnosti, ki jih ponujamo povsem varne in da se takšne nesreče, kot se je zgodila v Posavju, skorajda ne morejo zgoditi. To je potrebno na široko razložiti sploh Slovencem. To delo je koristno tudi iz tega vidika, da non stop govorim angleško in tako pridobivam na tekočem izražanju. OK, še vedno je problem besedišče, ki bi ga moral dopolniti, ampak tudi to bo počasi. Srečujem različne ljudi; družine, pare, posameznike, ki so prijazni, ‘v easy’ ali pa zakomplicirani in težki. Ampak večinoma prevladujejo ljudje, s katerimi se lahko pogovoriš, pošališ in nasmeješ. Najlepše pa je, ko pridejo nazaj z aktivnosti in ti vsi navdušeni in smejoči razlagajo, kako je bilo super in zakon. To je najlepše; poslušati zadovoljnega turista. Smo majhna firma, ampak očitno znamo delati z ljudi, kar pa je v temu biznisu najpomembnejše.

Skratka, čez poletje si želim več turistov, sploh pa takih z nasmeškom na ustih in pozitivno naravnanih.

Ne, ne hodim v 8. nadstropje faksa po stopnicah. Raje grem z dvigalom, ker sem preveč zadihan, ko pridem na vrh. Tudi drugje ne hodim po stopnicah. Moj namen tega pisanja ni pisanje o stopnicah in moji hoji po njih. No, metaforično. Zatorej, tisti, ki mi očitate karierizem, prosim, da sedaj zapustite to stran, ker bom v nadaljevanju pisal ravno o tem. Ste že zapustili stran? Še niste? V vaše dobro zapustite! :mgreen:

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!