Kar butnil je vame. Zame najljubši vonj poletja. Zelo poznana mešanica. Vonj po pokošeni travi in vonj po bližajočem se dežju. Zadnjega sicer zadnje čase zelo redko vonjam, čeprav je veliko ploh in padavin. Mogoče prav zaradi tega, ker plohe pridejo hitro, so dolgotrajne in hitro grejo. Ta, pravi vonj, nastane le, ko pade par kapljic, ravno toliko, da zmoči razgreta tla. In diši … V bistvu ne vem, kateri vonj je prevladoval: dežni ali travni? Čudno je, ker dežja sploh ni bilo, vsaj pri nas ne. Po ogledu neba je bila ena dolina, ki se steka v našo kotlino, še v barvi zahajajočega sonca, druga v črnini pred bližajočo se nevihto, planina Razor in bohinjske gore zavite v meglo, ki se v 5 min razkadi in ponovno ovije hribe v obleko. Nevihte ni bilo, niti kapljice. Mogoče je veter pripihal ta vonj proti nam. Mogoče je to samo napoved v naslednjo epizodo vremenskih  pojavov, mogoče uvertura v vetrov ples in igra z vsem kar je lažje premičnega na tleh.

Vsekakor jo bo skupila pokošena trava. Ta miks dveh vonjev je tako hinavski. Prinaša dve nasprotji: sonce in sušenje trave, dež in voda, vlaga. Tako posmehujoče, češ zopet vas bom. Zopet bom pokazal svojo veličino. Ampak ne, zaenkrat se še drži na nebu. Le temni se. Tako hinavsko, kot da se temni zaradi večera. Ponoči bo prišlo, hinavsko bodo oblaki prekrili zvezde. In blisk bo raztrgal nebo. Kot sedaj Rammsteini tišino …

V tem trenutku si tako zelo želim konec junija, toplega junija. Zakaj? Ker bo prišel čas, ko bom vzel v roke koso in se (kot vsako leto enkrat na leto) podal na vikend v Rut. Tam bomo zjutraj vstali in se podali na travnik, na strmino. In se bo seklo.. trava bo padala pokošena. Veselje bo v zraku, po pol dneva bodo bolele noge, bolel bo hrbet, bolele bodo roke. VSe je v tehniki pravijo stari, še lažje je na strmini pravijo. Trava pada … Drugo leto bo ob istem času zopet padla. Toliko lepih rožic je med njo, gledaš jih kako padajo pod rezilom kose, gledaš jih, ko jih pograbijo z grabljami in jih vržejo v grmovje. Ne boš videl kako ovenejo, kako razpadejo in postanejo zemlja. Dajo novo življenje. Dajem novo življenje, kosim in zasadim novo življenje. Ni to lepo? Kosiš pa veš, da boš zasadil nekaj novega. Enkrat na leto to opazuješ in se čudiš zmožnostim nove reprodukcije. Enkrat na leto držiš koso v rokah in gledaš kje se ti je naredil nov žulj na tvojih deviških rokah, ki poznajo samo občutek tipkovnice, kemika, lista knjige … In primerjaš občutek z listom v naravi. Kaj je bolj hrapavo? Zeleni list.

Na misel mi pride fotografija jutra pred mojim domom. Rosa, megla, jutro se dela, sonce se počasi budi. Oh, kako je lep ta čas, le izkoristiti ga je treba … ah … Čez nekaj dni … ja … sam .. zopet v jutranji rosi jo bom mahal na travnik … sam … da me rosa zmoči, da si umijem roke ob nji in zarezalo bo … enkrat, dvakrat, trikrat, neštetokrat in zvečer bo imel travnik drugačno podobo.. podobo uvelega travnika, ki ga bo čez nekaj dni prerastla trava … sam bom to opazoval in ta pogled se me bo zopet dotaknil do dna, tam, kjer je prostor le za te sentimente …  

Ne, ne finančne, ne gospodarske, ampak preprosto investicije v prijatelje, v prijateljstva. Je to sploh možno? Dejstvo je, da, ko si z nekom prijatelj, res dober prijatelj, zanj narediš veliko. Dal bi vse, da bi mu olajšal življenje. Daješ in daješ in daješ. In potem? Dobiš kaj nazaj? Kdaj dobiš nazaj?  Še huje je, če se skregaš in izgubiš vse kar si imel, vse kar si vlagal vanj. Preprosto v trenutku izgubiš. Ni več. Je odšlo. Ti mora sedaj biti žal? Moraš sedaj jokati in jokati in iskati povračilo? Lahko investicijo v prijatelja zahtevaš nazaj? Ne, ne moreš. Znova moraš začeti. Z novim: “Živjo!” in znova preživet urice in urice v njegovi bližini ali pred monitorjem, da spet prideš na isto fazo kot prej z drugim človekom.

Še druga stvar, ki se mi zdi vredna komentarja. Pričakovati oz. dobiti nekaj nazaj od prijatelja. Kaj je to? Čisto samo na psihološki ravni ali tudi na fizični, materialni? To je vprašanje, ki stalno zajeda. OK, nisem perfekten človek, še zdaleč, tudi jst samo ne dajem, ampak tudi kaj dobim. Stvar pa je, da je treba resnično pogledat in ločiti, kaj dobim. Vsaka stvar ima različno vrednost. Že sam nasmeh na drugih ustih, žarek v očeh in je lahko vse povrnjeno. Ja … Pa vendar moraš znati na tak način živeti, da ti take stvari največ pomenijo. Moraš biti zelo pozoren na to, ker hitro se lahko obrne v drug smer, smer izkoriščanja …

Sam se mi zdi, da veliko investiram v prijatelje. Ne vse, samo nekatere. Ti dobijo od mene vse. Moje srce, moj fizični in psihični svet. Nerad sicer ločujem, a nekateri so res posebni. Zakaj (samo) njim? Ker me niso razočarali, ker je zaradi njih  in njihovih nasmehov dan lepši, ker se jim lahko nasmeješ, ker … ker …

Ne, ni nobene obletnice. Ne, ni niti poseben dan. V bistvu je tako vsak dan ali pa vsaj večino dni. Ne gre iz glave. Zmeraj se najde kakšen dražljaj, ki me spomni in ob spominu zavzdihnem. Poskušam se spomnit na tiste lepe trenutke, trenutke smeha, trenutke sladke jeze, ko sem bil 15 pred dogovorjeno uro in je on vstopil skozi vrata 15 min po dogovorjeni uri z nasmehom na ustih in opravičilom, ki je letelo na dolge sestanke in obveznosti, ki jih je imel. Kako mu le lahko zameriš? Pač le dva različna tipa človeka na kupu. Z opravičilom na hitro obdelava tekoče in aktualne stvari in preideva k resnim temam zaradi katerih sva se sploh dobila. Na kratko mu predstavim svoje videnje in že med tem me nekajkrat prekine in natrosi en kup idej. Včasih tako sofisticiranih, da ga samo začudeno gledam in skušam kaj od tega zapisati. Seveda, dobra duša kot je bil od človeka, je vse še enkrat na dolgo razložu. Ponavadi sem le dojel, kaj skuša povedat, kdaj tudi ne. Ampak taki so bili naši sestanki. Par nadebudnih študentov in on, doktor znanosti, ki (vsaj mislim, da je bilo tako) je pogrešal študentsko življenje in se mu skušal približati na takšen način, da nam je dal možnost skozi stranska vrata vstopiti v sfero znanstvenih raziskav. Skupaj prideva do par zaključkov in kaj je potrebno narediti do naslednjič. Pogovor se počasi spet obrne na vsakdanji ‘čvek’, kjer ugotoviva, da imam tako jst kot on različne informacije in je prav lepo, da si včasih kaj povemo. Seveda, gre za ozadje. Pogovor se izteče; jst v mojo študentsko sobico za računalnik in uredit misli, on v Ljubljano. Ura je že pozna.

Tako so potekali naši sestanki. In kar se danes najbolj spomnim, je bilo to čakanje in zamujanje. Nikoli mu nisem zameril, niti 45 minut enkrat. Sploh, ker ga lahko danes čakam tudi 3 dni, 5 mesecev ali 1000 let. Nikoli ga ne bom več dočakal. Žal je odšel. Sam je šel predlani svojo pot. Najini poti sta se ločili za vedno. Upam, da je izbral pravo in vendar ne bom nikoli izvedel tega. Mogoče sedi sedaj poleg mene in se mi tako hudomušno smeje in si misli svoje.

Včasih se sprašujem, kdo bo poleg mene, ko bom diplomiral. S kom se bom slikal (že če se diplomska vrti okrog fotografije)? Kdo bo na moji desni/levi strani poleg mene? Njega ne bo. Mesto poleg mene bo prazno. Bil mi je mentor, vzornik, a vendar si tega do pogreba nisem priznal. Dejstvo, da ga ni več je peklo, bolelo. Dejstvo, da ti ne bom mogel vrniti, kar si mi dal, še vedno mori. Ampak …

Največkrat se spomnim nate, ko zaslišim znano pesem Iztoka Mlakarja - Briškula. Ob besedah veja v gozdu in štrik si že kupljen imel se vedno spomnim nate. Spomin mogoče ni več tako boleč in moreč kot je nekoč bil. Danes mi tvoji nasmeški v mojem spominu na obraz privedejo skrit nasmešek. Vseeno tisti lepi trenutki prevladajo.

Andrej! Samo zate bo nekje pisalo tistih par verzov, ki jih še vedno izbiram in pišem v spominu.

Vem samo, da bodo samo zate …