Torej, zopet so prišli v naše kraje. Tisti črni, bolj ali manj brez kitar, z dolgimi lasmi, z vsemi možnimi okraski na glavi, tatuji itd. Govorim o metalci in njihovem (internacionalnem) prazniku - Metal Camp 2008. Ravno, ko to pišem svoj nastop končujejo Apocalyptica. Imam srečo - ne rabim karte in vse lepo in razločno slišim sem v sobo. Vse se sliši. Zdej mi je še kull, čez kako uro mi ne bo več, ker ne bom mogu spat zaradi hrupa.

Ampak nič ne de … 9. 7. 2008 bo itak vsega konec. Zopet bo posijalo sonce, če se lahko malce pošalim. V Tolmin si niti ne upam, ampak ne zaradi tega, ker bi se koga bal, enostavno jih je preveč. Povsod so; v barih, trgovini, ob Soči … Gužva je na višku. In ljudje kljub že sedaj 5-letnim izkušnjam se še vedno niso navadili. Vsi fobični s strahom pogledujejo proti njim. Pa saj to so navadni ljudje s službami, prav takšnimi kakor jih imajo sami. Ne! Kar je tujega to je zelo nezaupljivo. No, da ne bom krivičen. Odnos se je v primerjavi s prvim letom vsekakor spremenil, le ekonomska mentaliteta se je spremenila le malokateremu. Ob dejstvu, da se je v naše kraje zgrnilo baje čez 15 000 ljudi (po današnjih podatkih), sem prav zgrožen, kako nekateri puščajo priložnost za zaslužek ob strani. Razen trgovin, gostiln in nekaterih apartmajev, ne vem, če bo kdo iz tega kaj povlekel. In to se dogaja isto iz leta v leto, eno in isto. Ljudje so nepripravljeni. Raje se zapirajo v svoje hiše in jih gledajo postrani.

Metala bo konec, odšli bodo, prišli bodo drugi - rastamani. To bo še zanimivo poletje!

oz. kako te trash glasba spravi v dobro voljo. To se mi ni zgodilo prvič. Opažam, da je najbolje, ko si slabe volje, da si zavrtiš kak tak komad. No, tokrat sem se ’spravil’ na Wernerja. Ja, komad Ne gane me je bil moja ‘žrtev’ danes. Nabijalo se ga je zeloooo na glas. Seveda, sem preventivno zaprl okna, da me ne bo kdo imel za … hm … sami si domislite, kaj Skratka, ne vem, kaj je na tej glasbi, da ima take učinke. Samo na meni? Buo … Nisem še preverjal pri nobenemu, če ima tudi kdo drug take posledice. Vse kar je od Saše Lendero do Atomik Harmonik do Wernerja - vse paše, vse dvigne iz dna v višave. Lahki komadi, ki grejo hitro v ušesa, da se hitro lahko začneš dret na ves glas in skakat po sobi. Ne gane me, ne gane me, ne gane me itd. Ampak, sedaj smo spet na bolj resni glasbi Werner bo spet jutri car. Jutri zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer, ko bo … Nedelja, prokleta nedelja  ja, Parni Valjak opet

Jutri … 

… v mladost. Da ne bo nesporazumov, ne mislim sokolov - živali, ampak eno starejšo glasbeno skupino Sokoli, kjer je vokal v rokah in glasu Perota Lovšina. Ja, srečanje avta na katerem je bil kajak (nisem 100 %, kdo je bil, ampak vseeno …) in slučajno cd od Sokolov - The best of … pri roki v avtu. Dovolj je bilo, da me je glasba ponesla … hm .. že kr enih 6,7 let nazaj v preteklost v čase treningov in tekem, ko smo s polnim kombijem mulcev in čolnov na strehi al na prikolici drveli po Sloveniji proti tekmam in treningu na kako reko daleč stran od soške doline. Pa naj bo to pot na Muro ali pa v Francijo. Skratka, takrat smo bili še na kasetah, ker cdji še niso bli tko razširjeni in tudi kombi ni bil ravno pojem modernosti (legendarni Citroen C25 - take kokr so jih imeli policaji za marice), ampak smo prišli. Tudi do 300 km daleč. Pero se je drl ven iz zvočnikov, vsake tolko časa je kateri izmed potnikov zapel kakšen refren, potiho al pa na glas. Tako brezskrben čas je bil to. Seveda, nas je ’sprpalo’, ko smo prišli do cilja in zagledali valove reke pred sabo. Od vsega sem najbolj užival v vožnji. To je bil trenutek, ko nas je blo samo nas 9 in smo bili skupaj. Z ‘norim’ trenerjem, ki je zmeraj uganjal norčije, včasih je bil še bolj otročji kot smo bili mi sami. Pa vseeno smo bili kr frajerji in skulirani v primerjavi z drugimi tekmovalci. Vedno pripravljeni na štose. No, tisti starejši smo bili pred tekmo bolj zaskrbljeni (pač bolj starejši si, preveč misliš :)), mlajše je brigalo za vse, samo da se odpelje pa se ima super. Uživancija za njih.

To je bil čas. 4 leta sem vztrajal pri tem. Če danes pogledam nazaj, zelo zanimiva leta, čeprav včasih nisem znal uživat. Danes jih krepko pogrešam. Ampak danes imam druge zaposlitve. Vseeno se veselim in uživam v tem kar delam. Mislim, da mi je to treniranje prineslo veliko, odvzelo le gibljivost ramena in prineslo strah. Strah pred nečim in blokado v glavi, kar je posledica poškodovanega ramena. Naučil sem se mariskaj. Samostojen sem bil že tako ali tako, dal pa mi je delovne navade, da znam v zelo kratkem času naredit stvari in biti na splošno zelo efektiven. Hiter in efektiven, kar sicer za mojo vožnjo kajaka ni bilo pravilo.

sicer pa …

Čist nor, čist nor … se bo še vedno drl Pero iz zvočnika. Pesem nikoli ne zamre, ponavlja se in ponavlja. Zmeri vedno in znova v istem taktu in isti dolžini na istem cdju …

Poslušam komade od Gershwina, pojeta pa Ella Fitzgerald in Louis Armstrong. Zakaj to poslušam? Ker si lahko predstavljam kako dva plesalca ‘letita’ po plesišču in si želim, da bi bil eden izmed njih jaz. Jaz, ki bi vrtel plesalko in jemal dih gledalcem, kot ga jemljeta meni v mojih sanjah plesalca na plesišču. Od enega roba do drugega. Kratek postanek, zasuk z glavo, mehak korak in spet naprej, da se ti zrola …

Včasih sem plesal. Imel sem svojo soplesalko. Bila sva mlada, premlada in preneumna, da bi rekla: Nadaljevala bova. Ne, to ni blo ‘in’ takrat. Šla sva narazen in vsak svojo pot. Danes se še pozdraviva zelo redko. Ja, stara sva bila jst 9 let, on 7. Danes mi je žal te odločitve. Predvsem zato, ker ko razmišljam v čem sem dober, v čem sem poseben, težko najdem področje, na katerem sem tako hudičevo dober, da me noben ne prekosi. No, moram biti pošten do sebe. Kot kaže sem preveč perfekcionista, da nikoli ni dovolj, nikoli nisem dovolj dober. Dovolj dober zase. Sem dober v primerjavi z drugimi pa spet slabši v primerjavi drugimi. Ampak sem dober, čeprav sam si tega ne bom nikoli priznal.

Plešem … plešem … Svojo strast sem prekasno ugotovil. Zakaj nebi sedaj začel znova … Privlačijo me tekmovanja, ta perfekcionizem, ki ga imata plesalca. Sedaj bi rad, da bi mi bil ples življenje. Ampak je prepozno … Mogoče pa na stara leta ..

In plešem v sanjah naprej, svoj ples …