Kar butnil je vame. Zame najljubši vonj poletja. Zelo poznana mešanica. Vonj po pokošeni travi in vonj po bližajočem se dežju. Zadnjega sicer zadnje čase zelo redko vonjam, čeprav je veliko ploh in padavin. Mogoče prav zaradi tega, ker plohe pridejo hitro, so dolgotrajne in hitro grejo. Ta, pravi vonj, nastane le, ko pade par kapljic, ravno toliko, da zmoči razgreta tla. In diši … V bistvu ne vem, kateri vonj je prevladoval: dežni ali travni? Čudno je, ker dežja sploh ni bilo, vsaj pri nas ne. Po ogledu neba je bila ena dolina, ki se steka v našo kotlino, še v barvi zahajajočega sonca, druga v črnini pred bližajočo se nevihto, planina Razor in bohinjske gore zavite v meglo, ki se v 5 min razkadi in ponovno ovije hribe v obleko. Nevihte ni bilo, niti kapljice. Mogoče je veter pripihal ta vonj proti nam. Mogoče je to samo napoved v naslednjo epizodo vremenskih  pojavov, mogoče uvertura v vetrov ples in igra z vsem kar je lažje premičnega na tleh.

Vsekakor jo bo skupila pokošena trava. Ta miks dveh vonjev je tako hinavski. Prinaša dve nasprotji: sonce in sušenje trave, dež in voda, vlaga. Tako posmehujoče, češ zopet vas bom. Zopet bom pokazal svojo veličino. Ampak ne, zaenkrat se še drži na nebu. Le temni se. Tako hinavsko, kot da se temni zaradi večera. Ponoči bo prišlo, hinavsko bodo oblaki prekrili zvezde. In blisk bo raztrgal nebo. Kot sedaj Rammsteini tišino …

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

P.S.

Nevermind

Danes ponoči nekaj po tretji uri zjutraj me prebudil pok in drsanje krempljčkov ob les. Ujela se je. Obenem grozen zvok, a to je pač usoda prehranjevalne verige. Že dokaj zbujen sem se kar stresel, ko sem pomislil, na kakšno usodo je naletela miš, ki se nam je pritihotapila v spodnje prostore hiše. Očitno mački okrog naše hiše zopet niso opravili svoje dolžnosti oz. kakor se je izrazil moj tata: Maček na eno stran, miš na drugo. Ja, današnji mucki (upravičeno jim lahko rečem mucki) so res razvajeni. Tako je neka neznana miš uletela v naše spodnje prostore in s kirurško natančnostjo izdolbla jabolko, da ga je ostalo samo še pol. No, omeniti velja dejstvo, da miši niso ravno najbolj kulturni jedci, saj je poleg pojedene jabolke na mizi ostalo še veliko okruškov jabolka, ki je pričalo na pojedino (orgijo ) te majhne živalice. Prvi dan nismo nastavili mišolovke, ker je ni bilo pri hiši. Še več, mama je v istem prostoru pozabila polno skledo paprik. Dve papriki nista imeli mirne in spokojne noči ter sta končali v ustih glodalca. No, očitno, da paprike niso najbolj priljubljena hrana (vsaj v primerjavi s plutovinastim zamaškom za steklenice), saj jih je miš le načela in pustila na pol odprte.

Naslednji dan sem prinesel mišolovko in stari jo je pripravil ter nastavil. Na past je dal najbolj tipično in stereotipno hrano - (domač tolminski) sir. Opozarjal sem ga, da sira ne bo pojedla, saj so znanstveniki pred kratkim odkrili, da jih sir baje ne rajca. Kakšna zmota. Ta miš je ponoči brez, da bi sprožila past, pojedla ves sir. Katere miši so znanstveniki že testirali? Poskus lovljenja smo z istim načinom in hrano ponovili včeraj zvečer, dokler se ni zgodil današnji jutranji incident in pok pasti.

Po pretresu in zgroženem odzivu sem zaspal misleč: bom že pospravil zjutraj, sedaj se mi ne da it dol spodi. Zjutraj najprej po jutranji časopis, ampak firbec me je matral. Po eni strani sem bil kr malo zgrožen, kakšno razdejanje bom videl, po drugi strani pa vesel, da ne bo več delala škode našim naravnim produktom. In tako sem se odpravil po stopnicah v spodnje prostore. In … NAPAKA! Past je bila nesprožena, sir rahlo objeden, miši nikjer. Kaj je torej bil tisti pok? Buo … Še vedno nisem ugotovil. In ponovno sem nastavil past danes zvečer, tokrat sem dal na past jabolko. Na jabolke se tudi očitno palijo. Bomo videli, kaj bo jutri zjutraj.

Skratka, ne podcenjujmo pameti majhnih živalic, saj nas očitno še vedno lahko pretentajo.  

Mislim, da sem napisal že kar precej prispevkov, da lahko sedaj napišem, kako objava na mojem blogu nastane. Kot je nastala tudi tale.

Idejo za pisanje ne dobim pred 5 minutami in se takoj potem lotim pisati. Vse se začne dan ali dva prej. Včasih mogoče tudi več dni prej. Pred spanjem premlevam in premlevam in pridem do zanimivih tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Če bi lahko moje misli sinhrono zapisoval, potem bi nastal en ogromen seznam naslovov in tematik, o katerih bi lahko tukaj pisal. Od najbolj bizarnih do najbolj vsakdanjih refleksij. Mislim, da človek misli vizualno, bere in piše. Mogoče je to težko razumeti, ampak ravno to dejstvo je bilo tudi podlaga za nastanek fotografije. Mogoče vsi ljudje ne razmišljamo enako, ampak grem staviti, da zvečer v temi pred spanjem, ko razmišljamo, nam švigajo podobe pred očmi (to se zelo hecno sliši ). Tako v mislih pišem svoj blog. Veliko idej mi pride na misel tudi med kolesarjenjem, skratka, takrat, ko sem sam in ko ni potrebno velika koncentracija. Ko dam možgane na pašo in mi misli prosto preskakujejo. Naslovi se tipkajo. Na ekranu jih pristane le nekaj od teh. Tako v mislih in v konceptu ostaja (bizarni) naslov Kva je full močen sonce dones … o tem, kako so sončna očala koristna ne samo za zaščito pred soncem, posvetilo in zahvalo najboljšim staršem na tem svetu, družbeno kritična objava o visokošolskem sistemu v Sloveniji in druge. Skratka, polno jih je. Občutek imam, da sem v podobne položaju kot z branjem knjig - kupujem jih in jih kopičim na policah, a prebrati jih nimam časa. Objave kopičim na hard drive v možgani, a zapisati jih ne morem.

Objav je bilo kar nekaj. V bistvu sem kar presenečen sam nad sabo, da mi je uspelo na blog vsaj tedensko nekaj zapisati. Objave so kvalitetne, porazne, povprečne. Vsak naj presodi sam. Sam vem, da mi to mogoče predstavlja sredstvo izražanja za stvari, ki jih je težko nekomu razlagati, čeprav so v tem primeru dostopni širši javnosti. Ampak to sem jaz, skoraj 23-letnik, študent in predvsem človek.

Torej, zopet so prišli v naše kraje. Tisti črni, bolj ali manj brez kitar, z dolgimi lasmi, z vsemi možnimi okraski na glavi, tatuji itd. Govorim o metalci in njihovem (internacionalnem) prazniku - Metal Camp 2008. Ravno, ko to pišem svoj nastop končujejo Apocalyptica. Imam srečo - ne rabim karte in vse lepo in razločno slišim sem v sobo. Vse se sliši. Zdej mi je še kull, čez kako uro mi ne bo več, ker ne bom mogu spat zaradi hrupa.

Ampak nič ne de … 9. 7. 2008 bo itak vsega konec. Zopet bo posijalo sonce, če se lahko malce pošalim. V Tolmin si niti ne upam, ampak ne zaradi tega, ker bi se koga bal, enostavno jih je preveč. Povsod so; v barih, trgovini, ob Soči … Gužva je na višku. In ljudje kljub že sedaj 5-letnim izkušnjam se še vedno niso navadili. Vsi fobični s strahom pogledujejo proti njim. Pa saj to so navadni ljudje s službami, prav takšnimi kakor jih imajo sami. Ne! Kar je tujega to je zelo nezaupljivo. No, da ne bom krivičen. Odnos se je v primerjavi s prvim letom vsekakor spremenil, le ekonomska mentaliteta se je spremenila le malokateremu. Ob dejstvu, da se je v naše kraje zgrnilo baje čez 15 000 ljudi (po današnjih podatkih), sem prav zgrožen, kako nekateri puščajo priložnost za zaslužek ob strani. Razen trgovin, gostiln in nekaterih apartmajev, ne vem, če bo kdo iz tega kaj povlekel. In to se dogaja isto iz leta v leto, eno in isto. Ljudje so nepripravljeni. Raje se zapirajo v svoje hiše in jih gledajo postrani.

Metala bo konec, odšli bodo, prišli bodo drugi - rastamani. To bo še zanimivo poletje!

Ne, ne hodim v 8. nadstropje faksa po stopnicah. Raje grem z dvigalom, ker sem preveč zadihan, ko pridem na vrh. Tudi drugje ne hodim po stopnicah. Moj namen tega pisanja ni pisanje o stopnicah in moji hoji po njih. No, metaforično. Zatorej, tisti, ki mi očitate karierizem, prosim, da sedaj zapustite to stran, ker bom v nadaljevanju pisal ravno o tem. Ste že zapustili stran? Še niste? V vaše dobro zapustite! :mgreen:

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!

Danes, 5:30 zjutraj. Svetloba je že prodrla skozi žaluzije. Jutro. No, vsega tega nisem videl dokler … bzzzz … bzzzz … bzzzz Zamahnem z roko, saj me je žgečkanje in skakanje po mojih (nagih) delih telesa začelo motiti. bzzzz … Huh, je le odletela. Hvalabogu. Gremo nazaj spat. Še obrnem se ne, zopet ta znani zvok bzzz in žgečkanje po ušesu. Bum, zamahnem in se udarim v uho. AUAUAUAUA Šumi v ušesu. Mentalno sem bil sedaj že pošteno prebujen, zato mi ni preostalo drugega, kot da odprem luč in začnem kremžljivo gledati po sobi. Kje je? Nikjer je ni videti. Skoraj sem že obupal, ko … bzzzz in črn madež na rjuhi. TOOOOOOOO! Vzamem copat v roko in … bum … omedlela od šoka je padla po tleh. Muha. Hitro jo primem in jo vržem v smetnjak s pokrovom. Ali je preživela, ne vem. Glavno, da je bil sedaj moj spanec rešen.

Muhe me nervirajo. Komarji ne toliko, odpreš Baygon in že pikirajo po tleh ali pa kot v uni reklami bežijo ven skozi odprto okno. Muha pa bzzzz … bzzzz … Zanimivo pa je to, da zmeraj, ko se je lotim iskat in jo skušam prizemljit, jo tudi res prizemljim. Ponavadi, ko se jih čez dan lotim, jih skoraj ne morem ujet. Hm … So tudi muhe občutljive na to ali je dan ali je noč? Kdaj je njihov reakcijski čas najboljši? Biologi, kakšna ideja? Nisem biolog tko da ne vem. Se pa tudi vnaprej in za nazaj opravičujem biologom, da tako brutalno pobijam muhe, vsaj ponoči, ko mi kratijo moj spanec.

in jst sem končal s faksem! No, skorajda. Še diploma čez leto dni in potem pa res. Končal sem z izpiti! Evforija In jutri oz. že danes se začnejo dollllllllggggggggeeeeeeeeee počitnice.