iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

P.S.

Nevermind

Ne, ne hodim v 8. nadstropje faksa po stopnicah. Raje grem z dvigalom, ker sem preveč zadihan, ko pridem na vrh. Tudi drugje ne hodim po stopnicah. Moj namen tega pisanja ni pisanje o stopnicah in moji hoji po njih. No, metaforično. Zatorej, tisti, ki mi očitate karierizem, prosim, da sedaj zapustite to stran, ker bom v nadaljevanju pisal ravno o tem. Ste že zapustili stran? Še niste? V vaše dobro zapustite! :mgreen:

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!

Kot običajno, ponedeljek. Ponedeljek, 2. 6. 2008. Vstanem zjutraj pred osmo kakor ponavadi. V bistvu ponedeljek, ki ni nič drugačen kot ostali ponedeljki. Oblečem se, pojem, umijen, popravim pričesko in gre na ulico. Hm, za sončna očala še ni dovolj sonca. Z Mladinske na desno na Kidričevo, ko me zadane … ZADNJI TEDEN PREDAVANJ? Končno ali … Ne še??? Prihoza zadnjih študijskih dni letnika in bližajoči izpiti so nekaj čisto normalnega. Pa vendar … oktobra ne bo treba it v šolo. Jupi? Grrr? AAAAAA?? Nekaj čisto navadnega. Očitno. Danes me še ni tako zadelo, verjetno me bo konec septembra, ko bodo vsi hodili na faks jst pa delat. Še dobro, da je delo, ki se dotika faksa.

OK, junij (poleg decembra) je mesec, ko ponavadi delam obračune. Kaj mi je uspelo, kaj ne, do kje sem prilezel itd. Zaenkrat še nisem zapadel v nostlagijo. Za to bo čas poleti, ko bom več dni skupaj doma. Takrat pa bo po mojih mislih skakalo in rojilo in (verjetno) z razočaranjem ugotovil, da sem dosegel vse kar sem lahko, kariera laufa, le nekaj manjka … nekaj tako zame eksistencialnega, da … Žal. Spet ni uspelo. Ne poznam sicer načina, ampak upam, da naslednje leto. Včasih pozabim, včasih boli, včasih za tisto sekundo pogleda je vse ahhhhhhhh, včasih je in je spet ni.

Torej pred mano so še 4 izpiti. 17. junija bo konec, vsaj upam, če bo šlo vse po načrtih. Potem pa nazaj domov na Tolminsko in uživat. Brez aktualnih skrbi in prepustit se tokom dneva. Psihični oddih pravim temu. Vsaj nekaj dni bo prav prišlo, potem bo pa potrebno še kaj se spomnit. Ma definitivno ne taknem diplomske. Ne. Ni šans. Pred septembrom sigurno ne. Ta dva meseca počitnic bosta samo zame. Že k sem sam!

oz. kako te trash glasba spravi v dobro voljo. To se mi ni zgodilo prvič. Opažam, da je najbolje, ko si slabe volje, da si zavrtiš kak tak komad. No, tokrat sem se ’spravil’ na Wernerja. Ja, komad Ne gane me je bil moja ‘žrtev’ danes. Nabijalo se ga je zeloooo na glas. Seveda, sem preventivno zaprl okna, da me ne bo kdo imel za … hm … sami si domislite, kaj Skratka, ne vem, kaj je na tej glasbi, da ima take učinke. Samo na meni? Buo … Nisem še preverjal pri nobenemu, če ima tudi kdo drug take posledice. Vse kar je od Saše Lendero do Atomik Harmonik do Wernerja - vse paše, vse dvigne iz dna v višave. Lahki komadi, ki grejo hitro v ušesa, da se hitro lahko začneš dret na ves glas in skakat po sobi. Ne gane me, ne gane me, ne gane me itd. Ampak, sedaj smo spet na bolj resni glasbi Werner bo spet jutri car. Jutri zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer, ko bo … Nedelja, prokleta nedelja  ja, Parni Valjak opet

Jutri … 

Pripravim spodnje perilo, zložim brisačo na lijak in poskusim najti pravšnjo temperaturo vode. Stopim pod tuš in se začne …

go with the flow misli preskakujejo:

… aha, šampon, najprej glavo … ah paše ta voda … topla … pa če bi dal malo bolj vročo? ne, ne bo preveč peklo … aha, šampon, najprej treba glavo zmočit, ok šampon gor … treba razporedit ga po glavi … topla voda … najbolje, da sperem … uf … kaj pa zdej? dejmo se po telesu namilit .. hm .. kaj imam že za jutri delat? aha vstat morm zgodi, budilko pripravit, pripravit oblačila za jutri na stol … ojej jutri sestanek na vse zgodi zjutri ob 8ih uf … pol pripravi sem… MA KER KRETEN SE JE ZDEJ PRIKLOPIL POD DRUG TUŠ. AAAAAAAAAAA MRZLLLAAA VODDDAAAAA … OK, zdej je boljše … dejmo se hitro stuširat dokler je še kolkrtolk topla voda … brrrrrrrr.

Zaprem vodo. Se obrišem in stopim ven izpod tuša.

P.S.

To naj bi se dogajalo v mojih mislih, ko sem bil včeri pod tušem. Teh božanskih 10 minut pred spanjem. Nekolko nenavadno, ampak če bi lahko zapisoval misli in njihove preskoke, bi bilo zelo zanimivo. Non stop preskakuje iz ene teme na drugo. Tudi na tiste bolj … He he … Zanimiv del mojega življenja se dogaja pod tušem. Še komu to dogaja?

Voda odplakne vse pravjo. OK, sem prišel ravno izpod tuša in … paššššeee Sicer me je ene pakrat streslo in zapeklo zarad vode, ma paše. Mehka koža, še diši. No, ne samo zaradi šampona, ampak tudi drugače. Pravjo, da imam svoj vonj, a jst ga ne zavoham. Buo. OK, moje nosnice očitno niso občutljive na to.

Voda te očisti, voda te prenovi, voda odplakne vse skrbi in dnevane težave stran. Ja. Res. Jih je moje današnje? Kaj pa vem. Deloma, razen tega, da se počutim bolje, ni nič bolje. Strahovi ostajajo isti, isti ostajajo tudi problemi in ista ostaja prihodnost. Voda ni zapolnila praznine, očitno je tam vakuum ali pa prevelika praznina, da bi jo lahko napolnila do vrha in ne bi bilo več praznine. Koliko vode še potrebujem za to? Nič. Voda ne gre skozi filter nad luknjo, očitno je to neka druga snov, ki mora priti, da jo zapolni. Voda ne zmore vsega. Voda ni vsemogočna. Voda … Voda … Voda …

Luknja je še vedno globoka in prazna … prazna … prazna …