Ker po cele dneve delam oz. me ni doma, starši pa so na morju, se seveda ne morem javiti na stacionarni telefon. Očitno me/nas nekdo zelo pogreša. No, do danes nisem vedel, kdo to je, saj s povratnim klicem številka ni bila dosegljiva. Torej, v sredo sem prišel domov in ponovno priklopil telefon, ki je bil zaradi neviht izklopljen. Drug dan sem šel delat in ko sem zvečer prišel domov, sta me čakala dva neodgovorjena klica iz ljubljanskega omrežja. Nič panike, bodo že poklicali nazaj. Naslednji dan se je štorija zopet ponovila - mene spet cel dan ni bilo doma, na telefonu pa celo 3 neodgovorjeni klici. Ker me je začenjalo rahlo skrbeti, kdo bi to bil, sem najprej poskusil s povratnim klicem. TU, TU, TU mi je dal vedeti, da ne bom doklical nobenega oz. da gre očitno za neko centralo. Ker mi to še vedno ni dalo miru, sem poklical 1188 in operaterko vprašal, kdo je naročnik te številke. Z operaterko sva preverila vse številke, a naročnika nisva našla. Žal. Če me bodo hoteli najti, bom moral res biti doma.

No, danes zopet pridem domov zvečer okrog pol osmih. Zopet neodgovorjeni klici, le da so tokrat bili iz mariborskega okrožja. Zaradi znanega rezultata izpred prejšnjega dneva, nisem nič preverjal, kdo in zakaj je klical. In tako čez 15 minut zazvoni telefon. Znana številka. Na drugi strani se oglasi operaterka, ki išče osebo staro med 18 in 65 in je imela nazadnje rojstni dan. Prijazno ji razložim, da te osebe trenutno ni doma in da pride jutri. Zanimalo pa me je, ali je že kdaj klicala. In tako dobim odgovor, da možno, saj jim računalniški sistem izbira številke. Glej ga zlomka! In preden se poslovi me odčrta, da nočem sodelovati v anketi, čeprav sam tega nisem izrecno zahteval. Ves besen kličem na Siol, kjer me operater napoti na založnika Telefonskega imenika Slovenije. Seveda, lahko me najdete v njemu in predvidevam, da tako tudi taki in podobni osebki oz. podjetja dobijo mojo cifro. Ampak na delovnem mestu številka 1 se noben ne oglaša. Kljub 10-kratnem klicarjenju. Očitno bo moje ime še dan več v telefonskem imeniku.

Opažam, da se dandanes vse več ljudi poslužuje takih načinov, kako znervirat ljudi. Na podoben način me nervirajo poštarji z reklamami in raznimi brezplačnimi časopisi v nabiralniku. Teh je vse več. Žal je, da se očitno desnica ne more sprijazniti z obetajočim si porazom na volitvah in tako mora s takšno propagando blatiti nasprotnike. Kot žrtev nadlegovanja in onesnaževanja pa vidi člane povprečnega slovenskega gospodinjstva. A vendar je povprečnemu slovenskemu gospodinjstvu pomembno le to, kako gratis papir v njihovem nabiralniku kasneje gori v peči. Da pa je mera še bolj polna, namesto enega časopisa prejmem dva. Kot da se bo njihovo sporočilo bolj utrdilo v naši zavesti. Predragi onesnaževalci oz. predragi poštar: namesto, da smetite po mojem nabiralniku in omogočate slabo kurilno sezono, vrzite te papirje v kontejnerje, ki so namenjeni tem vrstam odpadnega materiala. Ta papir, sploh pa papir raznih reklam od Hoferja, Harvey Normana ipd. še gori ne. Ne, še zakurit se ga ne da, kvečjemu mi nastajajoče saje uničujejo in zamašijo dimnik. Da pa je mera polna: kje hudiča v radiusu 30 km je kakšen Harvey Norman oz. Hofer???

Huh … od neodgovorjenih klicev do neželjene pošte …

Danes ponoči nekaj po tretji uri zjutraj me prebudil pok in drsanje krempljčkov ob les. Ujela se je. Obenem grozen zvok, a to je pač usoda prehranjevalne verige. Že dokaj zbujen sem se kar stresel, ko sem pomislil, na kakšno usodo je naletela miš, ki se nam je pritihotapila v spodnje prostore hiše. Očitno mački okrog naše hiše zopet niso opravili svoje dolžnosti oz. kakor se je izrazil moj tata: Maček na eno stran, miš na drugo. Ja, današnji mucki (upravičeno jim lahko rečem mucki) so res razvajeni. Tako je neka neznana miš uletela v naše spodnje prostore in s kirurško natančnostjo izdolbla jabolko, da ga je ostalo samo še pol. No, omeniti velja dejstvo, da miši niso ravno najbolj kulturni jedci, saj je poleg pojedene jabolke na mizi ostalo še veliko okruškov jabolka, ki je pričalo na pojedino (orgijo ) te majhne živalice. Prvi dan nismo nastavili mišolovke, ker je ni bilo pri hiši. Še več, mama je v istem prostoru pozabila polno skledo paprik. Dve papriki nista imeli mirne in spokojne noči ter sta končali v ustih glodalca. No, očitno, da paprike niso najbolj priljubljena hrana (vsaj v primerjavi s plutovinastim zamaškom za steklenice), saj jih je miš le načela in pustila na pol odprte.

Naslednji dan sem prinesel mišolovko in stari jo je pripravil ter nastavil. Na past je dal najbolj tipično in stereotipno hrano - (domač tolminski) sir. Opozarjal sem ga, da sira ne bo pojedla, saj so znanstveniki pred kratkim odkrili, da jih sir baje ne rajca. Kakšna zmota. Ta miš je ponoči brez, da bi sprožila past, pojedla ves sir. Katere miši so znanstveniki že testirali? Poskus lovljenja smo z istim načinom in hrano ponovili včeraj zvečer, dokler se ni zgodil današnji jutranji incident in pok pasti.

Po pretresu in zgroženem odzivu sem zaspal misleč: bom že pospravil zjutraj, sedaj se mi ne da it dol spodi. Zjutraj najprej po jutranji časopis, ampak firbec me je matral. Po eni strani sem bil kr malo zgrožen, kakšno razdejanje bom videl, po drugi strani pa vesel, da ne bo več delala škode našim naravnim produktom. In tako sem se odpravil po stopnicah v spodnje prostore. In … NAPAKA! Past je bila nesprožena, sir rahlo objeden, miši nikjer. Kaj je torej bil tisti pok? Buo … Še vedno nisem ugotovil. In ponovno sem nastavil past danes zvečer, tokrat sem dal na past jabolko. Na jabolke se tudi očitno palijo. Bomo videli, kaj bo jutri zjutraj.

Skratka, ne podcenjujmo pameti majhnih živalic, saj nas očitno še vedno lahko pretentajo.  

Po enem mesecu počitnic je situacija naslednja: delam, uživam, kolesarim (nabiram kilometre), hodim na ‘izlete’ v Koper in Ljubljano … Skratka, pestro je in bolj zanimivo kot vsa dosedanja poletja. Zakaj? Ker enostavno živim za ene stvari. Razlika je predvsem v delu. Do sedaj sem delal v podjetjih, do katerih nimaš neke emocionalne navezanosti oz. vi me samo plačajte, jst bom pač tam delal 8 ur in čao. Letos je drugače: delam pri bratu v mladem podjetju in ker gre nekako za družinski projekt (tako sicer jst pravim glede na to, da cela familija tako ali drugače sodeluje zraven - ali dejansko dela ali pa samo v mislih, predvsem v stilu: saj bo, če bo tako kot je sedaj.) seveda skušam v to vložiti čim več energije pa čeprav osebno ne vem, koliko bom imel na koncu od tega (predvsem s finančnega vidika). Razlika v primerjavi z ostalimi leti je očitno tako velika, da me je na to tudi mama opozorila. Da sem popolnoma drugačen. Ji lahko kar dam prav, saj sem zaposlen dopoldne ali cel dan v podjetju in potem, ko pridem domov, delam še doma stvari, ki jih je potrebno (predvsem tekoča vzdrževalna dela doma, ki jih mama in tata ne zmoreta sama), tako da je kr pestro. In najlepše je, da se lahko zvečer uležem v posteljo in vem, kaj bom naslednji dan delal. To je najboljše.

Kaj dejansko delam? Delam v sprejemni pisarni/trgovini, kjer nudim informacije gostom,vpisujem rezervacije in razkazujem opremo, ki jo prodajamo v trgovini. Ponavadi je potrebno na dolgo in široko razlagati, da so dejavnosti, ki jih ponujamo povsem varne in da se takšne nesreče, kot se je zgodila v Posavju, skorajda ne morejo zgoditi. To je potrebno na široko razložiti sploh Slovencem. To delo je koristno tudi iz tega vidika, da non stop govorim angleško in tako pridobivam na tekočem izražanju. OK, še vedno je problem besedišče, ki bi ga moral dopolniti, ampak tudi to bo počasi. Srečujem različne ljudi; družine, pare, posameznike, ki so prijazni, ‘v easy’ ali pa zakomplicirani in težki. Ampak večinoma prevladujejo ljudje, s katerimi se lahko pogovoriš, pošališ in nasmeješ. Najlepše pa je, ko pridejo nazaj z aktivnosti in ti vsi navdušeni in smejoči razlagajo, kako je bilo super in zakon. To je najlepše; poslušati zadovoljnega turista. Smo majhna firma, ampak očitno znamo delati z ljudi, kar pa je v temu biznisu najpomembnejše.

Skratka, čez poletje si želim več turistov, sploh pa takih z nasmeškom na ustih in pozitivno naravnanih.

Torej, zopet so prišli v naše kraje. Tisti črni, bolj ali manj brez kitar, z dolgimi lasmi, z vsemi možnimi okraski na glavi, tatuji itd. Govorim o metalci in njihovem (internacionalnem) prazniku - Metal Camp 2008. Ravno, ko to pišem svoj nastop končujejo Apocalyptica. Imam srečo - ne rabim karte in vse lepo in razločno slišim sem v sobo. Vse se sliši. Zdej mi je še kull, čez kako uro mi ne bo več, ker ne bom mogu spat zaradi hrupa.

Ampak nič ne de … 9. 7. 2008 bo itak vsega konec. Zopet bo posijalo sonce, če se lahko malce pošalim. V Tolmin si niti ne upam, ampak ne zaradi tega, ker bi se koga bal, enostavno jih je preveč. Povsod so; v barih, trgovini, ob Soči … Gužva je na višku. In ljudje kljub že sedaj 5-letnim izkušnjam se še vedno niso navadili. Vsi fobični s strahom pogledujejo proti njim. Pa saj to so navadni ljudje s službami, prav takšnimi kakor jih imajo sami. Ne! Kar je tujega to je zelo nezaupljivo. No, da ne bom krivičen. Odnos se je v primerjavi s prvim letom vsekakor spremenil, le ekonomska mentaliteta se je spremenila le malokateremu. Ob dejstvu, da se je v naše kraje zgrnilo baje čez 15 000 ljudi (po današnjih podatkih), sem prav zgrožen, kako nekateri puščajo priložnost za zaslužek ob strani. Razen trgovin, gostiln in nekaterih apartmajev, ne vem, če bo kdo iz tega kaj povlekel. In to se dogaja isto iz leta v leto, eno in isto. Ljudje so nepripravljeni. Raje se zapirajo v svoje hiše in jih gledajo postrani.

Metala bo konec, odšli bodo, prišli bodo drugi - rastamani. To bo še zanimivo poletje!

in jst sem končal s faksem! No, skorajda. Še diploma čez leto dni in potem pa res. Končal sem z izpiti! Evforija In jutri oz. že danes se začnejo dollllllllggggggggeeeeeeeeee počitnice.

Torej, zadnji dnevi psihoze so pred vrati. 39 izpitov v 4 letih je za mano. Še en. V torek. In potem konec. 40/40. Povprečje bo Lahko padem zadnjega, če že nobenega do sedaj nisem? No, bomo vidli v torek.

Kot običajno, ponedeljek. Ponedeljek, 2. 6. 2008. Vstanem zjutraj pred osmo kakor ponavadi. V bistvu ponedeljek, ki ni nič drugačen kot ostali ponedeljki. Oblečem se, pojem, umijen, popravim pričesko in gre na ulico. Hm, za sončna očala še ni dovolj sonca. Z Mladinske na desno na Kidričevo, ko me zadane … ZADNJI TEDEN PREDAVANJ? Končno ali … Ne še??? Prihoza zadnjih študijskih dni letnika in bližajoči izpiti so nekaj čisto normalnega. Pa vendar … oktobra ne bo treba it v šolo. Jupi? Grrr? AAAAAA?? Nekaj čisto navadnega. Očitno. Danes me še ni tako zadelo, verjetno me bo konec septembra, ko bodo vsi hodili na faks jst pa delat. Še dobro, da je delo, ki se dotika faksa.

OK, junij (poleg decembra) je mesec, ko ponavadi delam obračune. Kaj mi je uspelo, kaj ne, do kje sem prilezel itd. Zaenkrat še nisem zapadel v nostlagijo. Za to bo čas poleti, ko bom več dni skupaj doma. Takrat pa bo po mojih mislih skakalo in rojilo in (verjetno) z razočaranjem ugotovil, da sem dosegel vse kar sem lahko, kariera laufa, le nekaj manjka … nekaj tako zame eksistencialnega, da … Žal. Spet ni uspelo. Ne poznam sicer načina, ampak upam, da naslednje leto. Včasih pozabim, včasih boli, včasih za tisto sekundo pogleda je vse ahhhhhhhh, včasih je in je spet ni.

Torej pred mano so še 4 izpiti. 17. junija bo konec, vsaj upam, če bo šlo vse po načrtih. Potem pa nazaj domov na Tolminsko in uživat. Brez aktualnih skrbi in prepustit se tokom dneva. Psihični oddih pravim temu. Vsaj nekaj dni bo prav prišlo, potem bo pa potrebno še kaj se spomnit. Ma definitivno ne taknem diplomske. Ne. Ni šans. Pred septembrom sigurno ne. Ta dva meseca počitnic bosta samo zame. Že k sem sam!

Na to pisanje me je vzpodbudila objava naše Špele, ki je omenjala naš piknik in kreg glede obštudijskih dejavnosti. Sam sem bil udeležen na tem pikniku, pri kregu pa sem (modro) molčal pa ne da nimam nič za povedat pri tem, ampak čisto iz prinicipa, ker sta se prepirala dva, od katerih eden kao še obštudijsko udejstvuje, drugi pa nič. Zakaj sem bil tiho? Zato ker oba spravim v mezinec leve roke. Sploh pa se mi ne zdi smiselno prepirati, ker vem, da bi se prepiral popolnoma brez veze in nobenemu ne bi spremenil njegovega prepričanja. Raje delam po svoje naprej in od zjutri do večera počnem stvari, ki me veselijo, to je ukvarjati se z obštudijskimi dejavnosti.

Kar me je takrat pogrelo je to, da se v bistvu niti ne ve, kaj čisto natančno je obštudijska dejavnost: nekaj organizirati, kar je bo študiju, ali to dejansko porabljat oz. se tega udeleževat. Vsekakor je prva varianta težja, sploh, če potem ne dosežeš kar si hotel oz. drugače povedano; študentov na dogodek ni. Očitno je dejavnosti več kot preveč ali pa so današnji študenti zaprti v sobah, kjer chatajo na MSNju, gledajo FaceBooke, Myspace in podobno. Kaj je s temi ljudmi? Je slika (ponavadi zelo predelana v Photoshopu in skrbno izbrana, da se ne vidi napak človeka) resnično pravo nadomestilo za druženje z realno obstoječimi bitji? Nazadnje se dogaja še to, da študenti ne hodijo na predavanja, ker so zmenjeni z nekom, da bo na MSNju ob tem in tem času. WTF?!!?!?! Ok, pustimo to, da ima vsak pravico, da dela kar hoče in tudi sam priznam, da včasih zabijem kak večer pred pcjem in se pogovarjam po MSNju. Ampak vsak dan ždet pred škatlo (po možnosti še cel dan) in potem še zvečer, ko pridem domov? A-A Sam sem prišel do te faze, da si zavestno privoščim dan brez pcja (ponavadi čez vikend, ko ni nujno bt non stop povezan s svetom) al pa da sklopi MSN in podobne zadeve. Enostavno mi je vse skupaj začelo presedat. Raje ven na rekreacijo, na sprehod, na pivo … samo da si zuni.

E ja .. naporno je današnje študentsko življenje sploh za oči in glavo