Ne, ne hodim v 8. nadstropje faksa po stopnicah. Raje grem z dvigalom, ker sem preveč zadihan, ko pridem na vrh. Tudi drugje ne hodim po stopnicah. Moj namen tega pisanja ni pisanje o stopnicah in moji hoji po njih. No, metaforično. Zatorej, tisti, ki mi očitate karierizem, prosim, da sedaj zapustite to stran, ker bom v nadaljevanju pisal ravno o tem. Ste že zapustili stran? Še niste? V vaše dobro zapustite! :mgreen:

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!