Spet sanjam. Dovolil sem si sanjati. Sedaj med izpiti, ko je psiha na vrhuncu. Lahko sanjam. Nekako me sprošča. Kljub temu potem ne morem zaspati in sedaj šele ugotavljam zakaj, ko sem hodil v srednjo in osnovno šolo, nisem mogel zaspati. Preveč je bilo unih vzdihljajev in navideznih zaljubljenosti v nekoga, ki ga dejansko nisem poznal. Pretehtaval vse odločitve, vse trenutke, ko sem jo videl. In ni bilo spanca od nikoder. Danes sanjam, ker sem po dolgem času spet nekako začutil tisto norost, ko ti je nekdo všeč na prvi pogled. Zdrava pamet mi pravi, da sem bedak, nora pamet pravi sanjaj, saj itak ne bo nič iz tega. A to me navaja na to misel: ali sem se sposoben spet (po starem) zaljubiti v nekoga, ki ga niti ne poznam, ki sem ga videl enkrat v življenju in že vzdihujem njeno ime?
Ja … Danes. Jutri me bo realnost zopet potolkla na tla. Spet bo večer, spet bo postelja prazna in spet si bo potrebno prepovedati sanjati. Zavoljo kakovostnega spanca.
no ja … 
Nisem vedla, da si tak…romantik. 
