Ne, ne hodim v 8. nadstropje faksa po stopnicah. Raje grem z dvigalom, ker sem preveč zadihan, ko pridem na vrh. Tudi drugje ne hodim po stopnicah. Moj namen tega pisanja ni pisanje o stopnicah in moji hoji po njih. No, metaforično. Zatorej, tisti, ki mi očitate karierizem, prosim, da sedaj zapustite to stran, ker bom v nadaljevanju pisal ravno o tem. Ste že zapustili stran? Še niste? V vaše dobro zapustite! :mgreen:

Torej, zopet sem napredoval. Napredoval sem na mesto, ki je nekako krona mojega dela. Prišlo je čisto slučajno do tega oz. zaradi spleta okoliščin. Ko sem o tem razmišljal in se odločal ali naj to sprejmem ali ne, sem pri sebi skušal ugotoviti ali si to zaslužim in ne ali sem za to funkcijo sposoben. Sposoben sem marsikaj. Sposoben sem vodit to stvar in imeti pod sabo nekaj ljudi. Zopet sem se vrnil na tisto pozicijo, ko imam pod sabo ljudi. Le da je tokrat drugače. Pa vendar, ali bom zopet spet vse sam delal, delal od jutra do večera in na koncu dneva poslušal graje in pohvale. Vsega po malem. Ljudje mi pravijo, da sem sposoben. Včasih mi je edino žal, da se moram dokazovat. Pač mi ni v zibelko dano, da bi imel toliko vez, da bi se mi ne bilo treba dokazovat. Mogoče je tako bolje. Zato hodim po stopničkah. Ker iz dneva v dan napredujem. Od začetnega koraka, dviga noge in počasnega padca noge na stopnico. Takrat se zaključi in začne nov korak. Nova naloga, nov izziv. Vsakokrat le večji. Le proti vrhu. Ampak, kje je vrh? Sem siguren, da ni to zadnja stopnica? Kje se bom ustavil? Kdaj se želim ustaviti? 

V vsakem koraku, vsaki funkciji pustim del mene in jo zaznamujem. Kakšen zaznamek bo tokrat? Da sem padel? Da sem zgrešil rob stopnice? Da sem se povlekel čez dve stopnici in padel v svet, na katerega nisem bil pripravljen? Da moram enostavno znova, od dna na vrh?

Spregovoril bom še o tistem, zaradi katerega ponavadi doživim kritike. Kje je cena za vse to? Očitno se dobro odzivam pod stresom in ne padem pod njim (vsaj ne očitno za mojo okolico in ljudi okrog mene). Torej mi stres ne povzroča težav. Socialna odtujenost? Ne, ker spoznavam nove in nove ljudi. Tista druga odtujenost, odtujenost od ženske? Hm … Tukaj se lahko ustavim in se navežem na prejšnje besedičenje. Bi bil lahko naslednji korak družina? Tisti korak čez dve stopnički, čez kateri bi lahko pogrnil?

Zaenkrat ostajam na spodnji stopnički z začetkom koraka na višjo. Počasi se vzpenjam in skušam doživeti vrhunec. Skoraj leto in pol trajajoči mandat bo pravšnji še za eno preizkušnjo. Kaj mi bo prinesel? Zaenkrat mi je prinesel to, da za to obdobje ostajam v Kopru. Prinesel mi je socialno varnost za to obdobje. Kaj si še le lahko želim več, ko pa delam to iz mojega veselja in za to prejemam še nadomestilo … Pravijo, da moram uživati!

Ok, zopet sem gledal en film. Mogoče gledam preveč filmov oz. mogoče enostavno preveč razmišljam zraven.

Torej, predmet mojega razmislek tokrat je fizična oz. kondicijska pripravljenost dilerjev, črncev, mexikancev, gangsterjev itd. (mislim v filmu, v realnosti verjamem, da so natrenirani). Zmeraj, ko pride največji jebach od vseh policajev na sceno in gre nekoga lovit v geto oz. slum in seveda bad guy teče pred njim. Potrata filmskega traku? Tečeta mimo psov, skozi hiše, čez ograje … Mislim, ma kaj tip je tko natreniran? Zafiksan in zapit po cele dneve, okrog vratu mu leži 50 kg verižica in po možnosti še pištola za pasom. In še vedno teče kot gepard. Seveda, policaj za njim teče, on je itak natreniran in v top formi. In zgodi se to, da mu bad guy pobegne (varianta: Point break, ko Keanu Reevesa izda koleno in mu Patrick Swayze pobegne) ali da ga policaj ujame (varianta: S.W.A.T., ko Samuel L. Jackson in Colin Farrell iščeta nove rekrute v ekipo). Ni to malce nesmiselno vse skupaj? Lovita se tam, film beži in traja, lovljenje pa traja 5 minut. Ni to potrata filma? Meni so take scene rahlo bedne. Prav tako neki epski spopadi in pretepi na koncu filma. Prav presenečen sem, ko zadnji spopad traja minuto al pa še manj. Ok, sej mogoče je to čar filma, ampak mene pač ne pritegne. So komedije zaradi tega boljše?

Skratka, v filmih je veliko nesmislov in ta je le eden izmed njih. Ampak naj vam ta premislek ne pokvari užitkov. Še vedno lahko tudi vi (kakor jaz) uživate v filmih!

Danes, 5:30 zjutraj. Svetloba je že prodrla skozi žaluzije. Jutro. No, vsega tega nisem videl dokler … bzzzz … bzzzz … bzzzz Zamahnem z roko, saj me je žgečkanje in skakanje po mojih (nagih) delih telesa začelo motiti. bzzzz … Huh, je le odletela. Hvalabogu. Gremo nazaj spat. Še obrnem se ne, zopet ta znani zvok bzzz in žgečkanje po ušesu. Bum, zamahnem in se udarim v uho. AUAUAUAUA Šumi v ušesu. Mentalno sem bil sedaj že pošteno prebujen, zato mi ni preostalo drugega, kot da odprem luč in začnem kremžljivo gledati po sobi. Kje je? Nikjer je ni videti. Skoraj sem že obupal, ko … bzzzz in črn madež na rjuhi. TOOOOOOOO! Vzamem copat v roko in … bum … omedlela od šoka je padla po tleh. Muha. Hitro jo primem in jo vržem v smetnjak s pokrovom. Ali je preživela, ne vem. Glavno, da je bil sedaj moj spanec rešen.

Muhe me nervirajo. Komarji ne toliko, odpreš Baygon in že pikirajo po tleh ali pa kot v uni reklami bežijo ven skozi odprto okno. Muha pa bzzzz … bzzzz … Zanimivo pa je to, da zmeraj, ko se je lotim iskat in jo skušam prizemljit, jo tudi res prizemljim. Ponavadi, ko se jih čez dan lotim, jih skoraj ne morem ujet. Hm … So tudi muhe občutljive na to ali je dan ali je noč? Kdaj je njihov reakcijski čas najboljši? Biologi, kakšna ideja? Nisem biolog tko da ne vem. Se pa tudi vnaprej in za nazaj opravičujem biologom, da tako brutalno pobijam muhe, vsaj ponoči, ko mi kratijo moj spanec.

Spet sanjam. Dovolil sem si sanjati. Sedaj med izpiti, ko je psiha na vrhuncu. Lahko sanjam. Nekako me sprošča. Kljub temu potem ne morem zaspati in sedaj šele ugotavljam zakaj, ko sem hodil v srednjo in osnovno šolo, nisem mogel zaspati. Preveč je bilo unih vzdihljajev in navideznih zaljubljenosti v nekoga, ki ga dejansko nisem poznal. Pretehtaval vse odločitve, vse trenutke, ko sem jo videl. In ni bilo spanca od nikoder. Danes sanjam, ker sem po dolgem času spet nekako začutil tisto norost, ko ti je nekdo všeč na prvi pogled. Zdrava pamet mi pravi, da sem bedak, nora pamet pravi sanjaj, saj itak ne bo nič iz tega. A to me navaja na to misel: ali sem se sposoben spet (po starem) zaljubiti v nekoga, ki ga niti ne poznam, ki sem ga videl enkrat v življenju in že vzdihujem njeno ime?

Ja … Danes. Jutri me bo realnost zopet potolkla na tla. Spet bo večer, spet bo postelja prazna in spet si bo potrebno prepovedati sanjati. Zavoljo kakovostnega spanca. 

in jst sem končal s faksem! No, skorajda. Še diploma čez leto dni in potem pa res. Končal sem z izpiti! Evforija In jutri oz. že danes se začnejo dollllllllggggggggeeeeeeeeee počitnice.

Torej, zadnji dnevi psihoze so pred vrati. 39 izpitov v 4 letih je za mano. Še en. V torek. In potem konec. 40/40. Povprečje bo Lahko padem zadnjega, če že nobenega do sedaj nisem? No, bomo vidli v torek.

Včeraj zvečer sem si zopet ogledal film, ki je trenutno mega uspešnica, Jumper. Ne bom pisal o vsebini in občutkih, mogoče na koncu. Bolj me je pri vsem tem zbodlo, kako stvari iz realnosti prodirajo v fikcijo. Torej, zgodilo se je naslednje: ena scena, v kateri je eden izmed glavnih junakov bolj sentimentalen in se izpoveduje drugemu akterju. Ta mu odvrne v stilu: “Nehaj, saj nismo pri Oprah!”. Torej, kako lahko realnost prodira v fikcijo? Je reči Oprah že kultna beseda, ki significira talk showe v tem stilu? Zakaj ne najdejo druge besede oz. druge besedne zveze, drugega odgovora? Razlog je lahko ta, kakor sem ga že omenil (status besede Oprah), lahko pa gre zopet za prikrito oglaševanje. Ja, tudi to se dogaja. Med drugim lahko v filmu opazimo znamko nahrbtnika The north face pa avto Mercedes itd. Baje je borba, kateri avto bo glavni junak v sceni vozil, velika in obračajo se veliki denarji. Spomnim se celo, da so v enem izmed filmov (ne spomnim se več katerem), ko so že posneli film in ga skoraj predvajali, računalniško barvali avione, ker so morali spremeniti barvo iz VirginLufthanso (ali nekaj podobnega). Bedno? Še bolj zanimivo je opazovati, kako bodo uprizorili ameriškega predsednika. Ali bo podoben aktualnemu ali bo popolnoma drugačen, ali pa ga sploh ne bo? Res zanimivo. Skratka, mogoče kdo tega ni opazil, ampak občasno me to res zmoti. Ok, ne spoznam se na tržno logiko in prikrito oglaševanje, ampak vseeno. Nepotrebno, ker dejansko zaradi filma še nisem šel kupovat avta, sploh pa Mercedesa. Zadnjič sem sicer poslušal eno predavanje kampanije proti kajenju, da filmi vplivajo na to ali bo nekdo prižgal cigareto ali ne. Po pravici povedano, zaradi kajenja v filmu še nisem prižgal cigarete, je pa res, da to lahko vpliva na mlajše. Name ni. Očitno se ljudje različno odzivamo na dražljaje. v

Za konec še nekaj o filmu. Ja, za razliko od drugih ZF filmov, ki sem jih gledal, mi pri tem ni bilo dolgčas. Ni bil nek presežek, slab tudi ne. ZF filmov ponavadi ne gledam, ker so mi bedni. Mogoče pa sem pri tem vztrajal zaradi lepe igralke oz. njenih rjavih oči.

Kje boš pa ti naslednje leto?

To je najpogostejše vprašanje, ki si ga zastavljamo sošolci eden drugemu. Torej? Kje boš? Jst v Kopru!