Torej,  že nekaj časa se nisem oglasil. Preprosto ni časa, ni energije. Iz dneva v dan od zjutri do večera. Jutro se začne ponavadi ob 7:30 in dan traja do 20:00, ko pridem domov in preprosto padem v posteljo oz. pod tuš. Kaj je tako napornega? V bistvu me te zadeve okrog mojega obštudijskega udejstvovanja tako zaposlujejo, da ne najdem časa za pisanje. Le zase si ga vzamem vsake toliko časa, a mi ne pride na misel, da bi še takrat sedel pred računalnikom in pisal oz. bral maile. Hvala lepa! Raje ven in na kolo. Pa kilometri se nabirajo.

 No, danes je spet tak dan, ko sem šel zjutri od doma in pridem zvečer nazaj. Trenutno sem v Ljubljani (he he, kako se to sliši, ko to izjavim ) in čakam na še eno izmed mnogih sej. Tokrat v Državnem zboru RS. Na tapeti je seveda nov predlog Zakona o visokem šolstvu. Problemi so trije: poprava krivic, neodvisnost in EMUNI. Tisti, ki to spremlja bo vedel o čem govorim. Mnenje je, da zakon ni dovolj temeljito pripravljen in je zelo pomanjkljiv, zato se seveda študenti temu krčevito upiramo in skušamo doseči svoje. Ignoranca, ki jo s strani pristojnih doživljamo je neverjetna, kljub temu da imamo v večini primerov prav. Ampak tako pač je … Verjamem, da niso veseli, da jim sesuvamo delo, ki so ga pripravli, čeprav ni bilo dolgotrajno. Vztrajno merjenje moči se pač tako nadaljuje in nadaljuje in se ne konča. To je vedno bilo in vedno bo. Še posebej je zanimivo, če si del tega in poznaš in veš kaj se dogaja na terenu pri aktualnih zadevah. Včasih si mislim, da so nekateri prikrajšani za vso slast, ki jo take stvari imajo, a vendar drugi mislijo, da sem budala, mona in še kaj, ker temu namenjam toliko časa. Pač, tak sem, jim pravim in skomignem z rameni. V zakup je potrebno vzet številne dneve, tudi noči za to, da prideš do tja kamor sem prišel. Nekateri na lažji, drugi na teži način, vsekakor pa menim, da je bila moja pot prava.