V tem trenutku si tako zelo želim konec junija, toplega junija. Zakaj? Ker bo prišel čas, ko bom vzel v roke koso in se (kot vsako leto enkrat na leto) podal na vikend v Rut. Tam bomo zjutraj vstali in se podali na travnik, na strmino. In se bo seklo.. trava bo padala pokošena. Veselje bo v zraku, po pol dneva bodo bolele noge, bolel bo hrbet, bolele bodo roke. VSe je v tehniki pravijo stari, še lažje je na strmini pravijo. Trava pada … Drugo leto bo ob istem času zopet padla. Toliko lepih rožic je med njo, gledaš jih kako padajo pod rezilom kose, gledaš jih, ko jih pograbijo z grabljami in jih vržejo v grmovje. Ne boš videl kako ovenejo, kako razpadejo in postanejo zemlja. Dajo novo življenje. Dajem novo življenje, kosim in zasadim novo življenje. Ni to lepo? Kosiš pa veš, da boš zasadil nekaj novega. Enkrat na leto to opazuješ in se čudiš zmožnostim nove reprodukcije. Enkrat na leto držiš koso v rokah in gledaš kje se ti je naredil nov žulj na tvojih deviških rokah, ki poznajo samo občutek tipkovnice, kemika, lista knjige … In primerjaš občutek z listom v naravi. Kaj je bolj hrapavo? Zeleni list.

Na misel mi pride fotografija jutra pred mojim domom. Rosa, megla, jutro se dela, sonce se počasi budi. Oh, kako je lep ta čas, le izkoristiti ga je treba … ah … Čez nekaj dni … ja … sam .. zopet v jutranji rosi jo bom mahal na travnik … sam … da me rosa zmoči, da si umijem roke ob nji in zarezalo bo … enkrat, dvakrat, trikrat, neštetokrat in zvečer bo imel travnik drugačno podobo.. podobo uvelega travnika, ki ga bo čez nekaj dni prerastla trava … sam bom to opazoval in ta pogled se me bo zopet dotaknil do dna, tam, kjer je prostor le za te sentimente …  

Na to pisanje me je vzpodbudila objava naše Špele, ki je omenjala naš piknik in kreg glede obštudijskih dejavnosti. Sam sem bil udeležen na tem pikniku, pri kregu pa sem (modro) molčal pa ne da nimam nič za povedat pri tem, ampak čisto iz prinicipa, ker sta se prepirala dva, od katerih eden kao še obštudijsko udejstvuje, drugi pa nič. Zakaj sem bil tiho? Zato ker oba spravim v mezinec leve roke. Sploh pa se mi ne zdi smiselno prepirati, ker vem, da bi se prepiral popolnoma brez veze in nobenemu ne bi spremenil njegovega prepričanja. Raje delam po svoje naprej in od zjutri do večera počnem stvari, ki me veselijo, to je ukvarjati se z obštudijskimi dejavnosti.

Kar me je takrat pogrelo je to, da se v bistvu niti ne ve, kaj čisto natančno je obštudijska dejavnost: nekaj organizirati, kar je bo študiju, ali to dejansko porabljat oz. se tega udeleževat. Vsekakor je prva varianta težja, sploh, če potem ne dosežeš kar si hotel oz. drugače povedano; študentov na dogodek ni. Očitno je dejavnosti več kot preveč ali pa so današnji študenti zaprti v sobah, kjer chatajo na MSNju, gledajo FaceBooke, Myspace in podobno. Kaj je s temi ljudmi? Je slika (ponavadi zelo predelana v Photoshopu in skrbno izbrana, da se ne vidi napak človeka) resnično pravo nadomestilo za druženje z realno obstoječimi bitji? Nazadnje se dogaja še to, da študenti ne hodijo na predavanja, ker so zmenjeni z nekom, da bo na MSNju ob tem in tem času. WTF?!!?!?! Ok, pustimo to, da ima vsak pravico, da dela kar hoče in tudi sam priznam, da včasih zabijem kak večer pred pcjem in se pogovarjam po MSNju. Ampak vsak dan ždet pred škatlo (po možnosti še cel dan) in potem še zvečer, ko pridem domov? A-A Sam sem prišel do te faze, da si zavestno privoščim dan brez pcja (ponavadi čez vikend, ko ni nujno bt non stop povezan s svetom) al pa da sklopi MSN in podobne zadeve. Enostavno mi je vse skupaj začelo presedat. Raje ven na rekreacijo, na sprehod, na pivo … samo da si zuni.

E ja .. naporno je današnje študentsko življenje sploh za oči in glavo

oz. kako te trash glasba spravi v dobro voljo. To se mi ni zgodilo prvič. Opažam, da je najbolje, ko si slabe volje, da si zavrtiš kak tak komad. No, tokrat sem se ’spravil’ na Wernerja. Ja, komad Ne gane me je bil moja ‘žrtev’ danes. Nabijalo se ga je zeloooo na glas. Seveda, sem preventivno zaprl okna, da me ne bo kdo imel za … hm … sami si domislite, kaj Skratka, ne vem, kaj je na tej glasbi, da ima take učinke. Samo na meni? Buo … Nisem še preverjal pri nobenemu, če ima tudi kdo drug take posledice. Vse kar je od Saše Lendero do Atomik Harmonik do Wernerja - vse paše, vse dvigne iz dna v višave. Lahki komadi, ki grejo hitro v ušesa, da se hitro lahko začneš dret na ves glas in skakat po sobi. Ne gane me, ne gane me, ne gane me itd. Ampak, sedaj smo spet na bolj resni glasbi Werner bo spet jutri car. Jutri zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer, ko bo … Nedelja, prokleta nedelja  ja, Parni Valjak opet

Jutri … 

Torej,  že nekaj časa se nisem oglasil. Preprosto ni časa, ni energije. Iz dneva v dan od zjutri do večera. Jutro se začne ponavadi ob 7:30 in dan traja do 20:00, ko pridem domov in preprosto padem v posteljo oz. pod tuš. Kaj je tako napornega? V bistvu me te zadeve okrog mojega obštudijskega udejstvovanja tako zaposlujejo, da ne najdem časa za pisanje. Le zase si ga vzamem vsake toliko časa, a mi ne pride na misel, da bi še takrat sedel pred računalnikom in pisal oz. bral maile. Hvala lepa! Raje ven in na kolo. Pa kilometri se nabirajo.

 No, danes je spet tak dan, ko sem šel zjutri od doma in pridem zvečer nazaj. Trenutno sem v Ljubljani (he he, kako se to sliši, ko to izjavim ) in čakam na še eno izmed mnogih sej. Tokrat v Državnem zboru RS. Na tapeti je seveda nov predlog Zakona o visokem šolstvu. Problemi so trije: poprava krivic, neodvisnost in EMUNI. Tisti, ki to spremlja bo vedel o čem govorim. Mnenje je, da zakon ni dovolj temeljito pripravljen in je zelo pomanjkljiv, zato se seveda študenti temu krčevito upiramo in skušamo doseči svoje. Ignoranca, ki jo s strani pristojnih doživljamo je neverjetna, kljub temu da imamo v večini primerov prav. Ampak tako pač je … Verjamem, da niso veseli, da jim sesuvamo delo, ki so ga pripravli, čeprav ni bilo dolgotrajno. Vztrajno merjenje moči se pač tako nadaljuje in nadaljuje in se ne konča. To je vedno bilo in vedno bo. Še posebej je zanimivo, če si del tega in poznaš in veš kaj se dogaja na terenu pri aktualnih zadevah. Včasih si mislim, da so nekateri prikrajšani za vso slast, ki jo take stvari imajo, a vendar drugi mislijo, da sem budala, mona in še kaj, ker temu namenjam toliko časa. Pač, tak sem, jim pravim in skomignem z rameni. V zakup je potrebno vzet številne dneve, tudi noči za to, da prideš do tja kamor sem prišel. Nekateri na lažji, drugi na teži način, vsekakor pa menim, da je bila moja pot prava.