Ne, ne finančne, ne gospodarske, ampak preprosto investicije v prijatelje, v prijateljstva. Je to sploh možno? Dejstvo je, da, ko si z nekom prijatelj, res dober prijatelj, zanj narediš veliko. Dal bi vse, da bi mu olajšal življenje. Daješ in daješ in daješ. In potem? Dobiš kaj nazaj? Kdaj dobiš nazaj?  Še huje je, če se skregaš in izgubiš vse kar si imel, vse kar si vlagal vanj. Preprosto v trenutku izgubiš. Ni več. Je odšlo. Ti mora sedaj biti žal? Moraš sedaj jokati in jokati in iskati povračilo? Lahko investicijo v prijatelja zahtevaš nazaj? Ne, ne moreš. Znova moraš začeti. Z novim: “Živjo!” in znova preživet urice in urice v njegovi bližini ali pred monitorjem, da spet prideš na isto fazo kot prej z drugim človekom.

Še druga stvar, ki se mi zdi vredna komentarja. Pričakovati oz. dobiti nekaj nazaj od prijatelja. Kaj je to? Čisto samo na psihološki ravni ali tudi na fizični, materialni? To je vprašanje, ki stalno zajeda. OK, nisem perfekten človek, še zdaleč, tudi jst samo ne dajem, ampak tudi kaj dobim. Stvar pa je, da je treba resnično pogledat in ločiti, kaj dobim. Vsaka stvar ima različno vrednost. Že sam nasmeh na drugih ustih, žarek v očeh in je lahko vse povrnjeno. Ja … Pa vendar moraš znati na tak način živeti, da ti take stvari največ pomenijo. Moraš biti zelo pozoren na to, ker hitro se lahko obrne v drug smer, smer izkoriščanja …

Sam se mi zdi, da veliko investiram v prijatelje. Ne vse, samo nekatere. Ti dobijo od mene vse. Moje srce, moj fizični in psihični svet. Nerad sicer ločujem, a nekateri so res posebni. Zakaj (samo) njim? Ker me niso razočarali, ker je zaradi njih  in njihovih nasmehov dan lepši, ker se jim lahko nasmeješ, ker … ker …

Imam jih. Tukaj poleg mene ležijo. Na postelji. Okrogle z jing jangom na njih. Modre barve, zlati odtenek. Zakaj jih ne vzamem v roke? Da ne bo pomote, to niso vaginalne kitajske kroglice, ampak meditacijske kroglice. Ker me nervirajo! Namesto, da bi me pomirjale, me nervirajo. Ko jih dam v roke in jih skušam vrtet (kar mi mogoče rata 3-4 kroge brez dotika), me začne nervirat in samo gledam, da mi ne padejo iz rok. Če pa že padejo pa upam, da ni žrtev trka moj računalnik, tla, miza al pa kej podobnega krhkega. Meditacijske kroglice, katerih nakup je bil namen, da bi me relaksirale. OK, je fajn občutek imet neki po rokah, še posebej če žvenklja. Samo vseeno … Verjetno je bila moja napaka, ker sem jih kupil in so prevelike. Baje, da za vajo z manjšimi delaš najprej in potem šele začneš z velikimi, da se najprej navadiš. To je bilo edino kar se je dobilo v prodaji na netu. Ampak sedaj jih imam. Moje so. V lepi zeleni škatlici. Lični škatlici. Pa vendar včasih komaj čakam, da jih vzamem v roke. Mogoče se jih bom pa kdaj navadil. Lahko, da ne še takoj. Mogoče, ko mi roke zrastejo še bolj. Se bolj izvežbajo. Postanejo bolj ploske, trde, žuljave. In potem v krogu, v smeri urinega kazalca …

Tam za ekranom se skrivajo. Nagajivo in skrivaj jih gledam. Spogledujem se z njim. Ne, ne bom jih ze v roke. Samo pospravil jih bom v škatlico in jih dal na polico v upanju na mirne čase.

Poslušal: pobral ta teden DVD  od U2 - Live in Chcago. Nostlagija …

Ga ima(m)jo?

Torej, danes sem se spet v prelepem vremenu spravil na moj novi cestni bicikel. Seveda je bilo na cesti več kot avtov kolesarjev vseh vrst. Od skoraj profijev do razno raznih amaterjev in otrok. In srečam prvega, ki mi pomigne z glavo v pozdrav, češ: Jst sem pri koncu ti se boš pa še matral! :), potem grem naprej in pred sabo srečam enega še večjega amaterja kot mene, ki pa ravno, ko bi ga lahko prehitel zavije na levo. Odkolesarim naprej. Kar naenkrat za mano začne neki rožljati in mimo mene se pripelje en na specialki (mislim, da isti model, le leto dni starejši je bil njegov kot moj), ki me, ko me prehiteva gleda kot tele v nova vrata. Niti pozdrava. Jst se nasmehnem, on nič. Ok, pač. Mi gre izpred oči. No in tako srečujem na drugi strani ceste. Doživim veliko odzivov: od kimanja z glavo do prešernega pozdrava z roko, češ še en sotrpin

Skratka, se moramo kolesarji med seboj pozdraviti, čeprav se ne poznamo? Je to ista analogija kot planincih v hribih, ki se pozdravijo, ko se srečajo? Obstaja pravilo za to? Mogoče nepisano … Bom dal nepreluknjano zračnico nekomu, ki se ob cesti ustavi, ker se mu je preluknjala zračnica? Vsekakor je lep občutek, ko te tako nekdo pozdravi, ko se srečaš. Ne vem, počutiš se kot, da si v klubu v smislu: Hej, ti si pa naš! Pa pri tem ni razlike ali imam 5000 km v nogah al le 5 km, ali imam novo kolo ali staro, ali imam opremo Ultegra ali Dura ace. Preposto je dober. Vsi smo na istem; sami moramo poganjati kolo čez drn in strn …

P. S.

Kolena bolela le aprox. 10 min. Jeeejjj

 Zakaj ne morem konstantno gledati sogovorcu v oči zadnje čase? Prikrivam kaj sogovorcu? Oči na drugi strani niso iskrene?

Pripravim spodnje perilo, zložim brisačo na lijak in poskusim najti pravšnjo temperaturo vode. Stopim pod tuš in se začne …

go with the flow misli preskakujejo:

… aha, šampon, najprej glavo … ah paše ta voda … topla … pa če bi dal malo bolj vročo? ne, ne bo preveč peklo … aha, šampon, najprej treba glavo zmočit, ok šampon gor … treba razporedit ga po glavi … topla voda … najbolje, da sperem … uf … kaj pa zdej? dejmo se po telesu namilit .. hm .. kaj imam že za jutri delat? aha vstat morm zgodi, budilko pripravit, pripravit oblačila za jutri na stol … ojej jutri sestanek na vse zgodi zjutri ob 8ih uf … pol pripravi sem… MA KER KRETEN SE JE ZDEJ PRIKLOPIL POD DRUG TUŠ. AAAAAAAAAAA MRZLLLAAA VODDDAAAAA … OK, zdej je boljše … dejmo se hitro stuširat dokler je še kolkrtolk topla voda … brrrrrrrr.

Zaprem vodo. Se obrišem in stopim ven izpod tuša.

P.S.

To naj bi se dogajalo v mojih mislih, ko sem bil včeri pod tušem. Teh božanskih 10 minut pred spanjem. Nekolko nenavadno, ampak če bi lahko zapisoval misli in njihove preskoke, bi bilo zelo zanimivo. Non stop preskakuje iz ene teme na drugo. Tudi na tiste bolj … He he … Zanimiv del mojega življenja se dogaja pod tušem. Še komu to dogaja?

Kaj mi lahko kdo pomaga? :neutolažljiv jok:

P.S.

Uvajam novo kategorijo retorična vprašanja. Pri tem ne pričakujem odgovora na vprašanje, niti ne bom odgovarjal na komentarje, mogoče bo pa komu vseeno uspelo pogruntata za kaj se gre. LP

Danes se je zaključila strokovna ekskurzija v Pariz, kakor so jo poimenovali. Po 18-urni vožnji z avtobusom v eno smer, smo le prispeli v Pariz, ki smo ga tako željno pričakovali že več mesecev. Za razliko od konvencionalnih potovanj smo šli na lastno pest z atobusom in profesorji, ki so v Parizu živeli dalj časa. To se je na koncu izkazalo za dobro potezo, saj smo videli Pariz s plati, ki je z normalnim ogledom nebi. Seveda, šli smo tudi do vseh popularnih znamenitosti Pariza. Vsekakor pa smo bili glede na zgodovinske aspiracije naše skupine bolj osredotočeni na zgodovinske objekte in dejstva Pariza.

Vrednostnih obsodb (ali je blo kaj všeč/brez veze) ne bom podajal danes, ker misli in občutki še niso urejeni. Tako da bom o tem mogoče spregovoril kdaj drugič. Je pa vse skupaj minilo hitro. Ko odmisliš vse kar te v realnosti čaka (že jutri), potem gre hitro mimo. Tudi 18-urna vožnja :). Skratka, videli smo dovolj, utrujeni smo bili, saj smo prehodili veliko, poleg tega pa še vožnja, ampak jutri se ponovno začne ‘real life’. 

Toliko za danes … 

Voda odplakne vse pravjo. OK, sem prišel ravno izpod tuša in … paššššeee Sicer me je ene pakrat streslo in zapeklo zarad vode, ma paše. Mehka koža, še diši. No, ne samo zaradi šampona, ampak tudi drugače. Pravjo, da imam svoj vonj, a jst ga ne zavoham. Buo. OK, moje nosnice očitno niso občutljive na to.

Voda te očisti, voda te prenovi, voda odplakne vse skrbi in dnevane težave stran. Ja. Res. Jih je moje današnje? Kaj pa vem. Deloma, razen tega, da se počutim bolje, ni nič bolje. Strahovi ostajajo isti, isti ostajajo tudi problemi in ista ostaja prihodnost. Voda ni zapolnila praznine, očitno je tam vakuum ali pa prevelika praznina, da bi jo lahko napolnila do vrha in ne bi bilo več praznine. Koliko vode še potrebujem za to? Nič. Voda ne gre skozi filter nad luknjo, očitno je to neka druga snov, ki mora priti, da jo zapolni. Voda ne zmore vsega. Voda ni vsemogočna. Voda … Voda … Voda …

Luknja je še vedno globoka in prazna … prazna … prazna …