Večer je. Sam hodim proti domu. Na hrbtu nahrbtnik poln papirja, aktovka in drugih nujnih pripomočkov. Prihajam s sestanka. Hodim. Vse bolj počasi. Kot da bi hotel, da se hoja in pot nikoli ne konča. Bolj, ko se bližam domu, bolj grem počasi. Korak mi zastaja. Na levi ulica. Zavijem vanjo. Prva vrata, druga vrata, tretja vrata in tako dalje polzijo mimo. Dokler ne pridem do starih vrat, ki vodijo v vežo. Tam v veži na klopci me čaka. Sprva me ne opazi, ker vstopam potiho, kot da bi se bal, da bo pes zalajal, da bo mačka zatulila, da bo golob zagrgral v spanju. Tiho se ji približam, ko me opazi. Njen nasmeh in olajšanje na obrazu, da sem prišel, mi v duši naredi veselje: Čakala me je. Nestrpno. Hitro se dvigne in mi steče v objem. Njen vonj po opranih laseh in mehki koži me zdrzne. Ta vonj je … Na polno vzdihnem zrak v pljuča in njen vonj skozi nos. Nekaj mi zašepeta, a sem tako zasanjan, da je ne slišim. Vprašam: Kaj? Odgovor mi zadoni v ušeših. Besede, ki jih ne morem ponovit. Še bolj jo stisnem k sebi. Kot da bi hotel zlezti vanjo, postati jaz ona za trenutek. Trenutek je večen. Stala bi tam objeta in si govorila potiho, šepetala. Klopca je tako mamljiva za se usesti, a s tem bi pokvarila objem, morala bi iz objema. Tako stojiva nekaj časa. Še vedno objeta. Počasi bo treba iti. Ta objem je popravil vse slabo, kar se mi je zgodilo čez dan, vse ima nek nov smisel, nov zagon. Moram iti, ji zašepetam. Ne še, odgovori. In me še bolj stisne. Vem, da sem samo jaz, njen edini …

Pisk telefona me zdrzne. Tu, tu … Arggghhh! Ta prekleti Tu, Tu … Preklinjam tistega, ki je me je zdrznil iz sna. Še vedno hodim domov. Ulice na levo ni, pred mano je še vedno Čevljarska, Titov trg in Kidričeva. Na to na desno v Mladinsko ulico. Ni starih vrat v vežo, kjer je klopca. Pred mano so le bela vrata, ki me vodijo v zavetje moje sobe …

Poslušal:

Crvena Jabuka -  Duša Sarajeva

Skušam dobiti inspiracijo za pisati pa je ni. Ok, priznam, včerajšnji večer se ni končal najbolj trezno tako da niti nisem prav dobro spal. Ampak nič ne de. Ni samo zaradi včeraj, da bi danes ne mogel pisat. Stvari se vlečejo že precej časa. Padec motivacije, nezainteresiranost, iskanje nečesa novega, iskanje spremembe. To je glavna stvar v moji glavi.

Vse je koncetrirano na faks in konec faksa. Kaj bo potem? Dilema je velika ali ostat tukaj, kjer sem, ali nazaj domov. Vsekakor ima vse svoje prednosti in slabosti. Glavno vprašanje je; ali se lahko vrnem? Lahko zopet zaživim v okolju, za katerega mislim, da sem preveč? Predvsem v mišljenju. Občudujem ljudi, ki gredo ven iz tega okolja in se vrnejo. Zakaj je potem meni težko? Zakaj se lahko nekdo kot doktor znanosti vrne nazaj v ‘provincionalno’ okolje in zaživi?

To fade away? Iti v pozabo? Zapustiti mesto priložnosti v zameno za mir v sebi, mirno življenje? Kaj je bolj vredno: mirno, umirjeno, rutinsko življenje ali življenje polno stresa, adrenalina in šokov? Če bi se ravnal po mentaliteti mojih staršev potem bi dal glavo dol in pustil, da svet teče mimo mene. Ampak problem je, da (sem skušal) skušam svet spreminjati, a me vedno potolče nazaj na tla in se kot cucek vrnem v svoj svet. Seveda, so tudi uspehi, ki jih ni malo, ampak ob takšnem padcu motivacije in splošni nezainteresiranosti nimajo neke vrednosti. Enostavno se jih ne zavedam.

Še ena dilema! Zapustiti zelo dobro razvejano socialno mrežo tukaj v Kopru? Iti znova delat vse to nekam drugam, ne domov?

Prisepevek poln vprašanj. Ampak tako je. To je le delček mojih misli, ki mi vrvijo skozi glavo. Skušam jih spisat, dat na papir. Je tako lažje? Ne vem. Vprašanja ostajajo ista. Odgovori so daleč … vsaj 3 mesece daleč …

pogled sledi prstu, ki se z blazinicami rahlo dotika obraznih potez. narahlo po ustnicah, po mehkih ličkah na oči, ki jih zapreš in se predajaš. nasmešek ti dvigne lička, oči še zmeraj zaprte in prsti se dotaknejo tvojih vek brez maskare. sem ter tja po vekah po licih spet k ustnicam … narahlo … poskušaš me nagajivo ugriznit, odmaknem in smeh … he he spet ti ni uspelo! prst se spet vrne na ustnice in nadaljuje svojo pot. igraš se s kodrom lasu in se nagajivo smeješ. perfekcija tvojega nasmeha me zopet zdrzne iz sanj … tako lepa pot …

P.S.

Napisano pred časom v enem afektu spomina na preteklost in hrepenjenja po podobnih radostih v prihodnosti …

Ne, ni nobene obletnice. Ne, ni niti poseben dan. V bistvu je tako vsak dan ali pa vsaj večino dni. Ne gre iz glave. Zmeraj se najde kakšen dražljaj, ki me spomni in ob spominu zavzdihnem. Poskušam se spomnit na tiste lepe trenutke, trenutke smeha, trenutke sladke jeze, ko sem bil 15 pred dogovorjeno uro in je on vstopil skozi vrata 15 min po dogovorjeni uri z nasmehom na ustih in opravičilom, ki je letelo na dolge sestanke in obveznosti, ki jih je imel. Kako mu le lahko zameriš? Pač le dva različna tipa človeka na kupu. Z opravičilom na hitro obdelava tekoče in aktualne stvari in preideva k resnim temam zaradi katerih sva se sploh dobila. Na kratko mu predstavim svoje videnje in že med tem me nekajkrat prekine in natrosi en kup idej. Včasih tako sofisticiranih, da ga samo začudeno gledam in skušam kaj od tega zapisati. Seveda, dobra duša kot je bil od človeka, je vse še enkrat na dolgo razložu. Ponavadi sem le dojel, kaj skuša povedat, kdaj tudi ne. Ampak taki so bili naši sestanki. Par nadebudnih študentov in on, doktor znanosti, ki (vsaj mislim, da je bilo tako) je pogrešal študentsko življenje in se mu skušal približati na takšen način, da nam je dal možnost skozi stranska vrata vstopiti v sfero znanstvenih raziskav. Skupaj prideva do par zaključkov in kaj je potrebno narediti do naslednjič. Pogovor se počasi spet obrne na vsakdanji ‘čvek’, kjer ugotoviva, da imam tako jst kot on različne informacije in je prav lepo, da si včasih kaj povemo. Seveda, gre za ozadje. Pogovor se izteče; jst v mojo študentsko sobico za računalnik in uredit misli, on v Ljubljano. Ura je že pozna.

Tako so potekali naši sestanki. In kar se danes najbolj spomnim, je bilo to čakanje in zamujanje. Nikoli mu nisem zameril, niti 45 minut enkrat. Sploh, ker ga lahko danes čakam tudi 3 dni, 5 mesecev ali 1000 let. Nikoli ga ne bom več dočakal. Žal je odšel. Sam je šel predlani svojo pot. Najini poti sta se ločili za vedno. Upam, da je izbral pravo in vendar ne bom nikoli izvedel tega. Mogoče sedi sedaj poleg mene in se mi tako hudomušno smeje in si misli svoje.

Včasih se sprašujem, kdo bo poleg mene, ko bom diplomiral. S kom se bom slikal (že če se diplomska vrti okrog fotografije)? Kdo bo na moji desni/levi strani poleg mene? Njega ne bo. Mesto poleg mene bo prazno. Bil mi je mentor, vzornik, a vendar si tega do pogreba nisem priznal. Dejstvo, da ga ni več je peklo, bolelo. Dejstvo, da ti ne bom mogel vrniti, kar si mi dal, še vedno mori. Ampak …

Največkrat se spomnim nate, ko zaslišim znano pesem Iztoka Mlakarja - Briškula. Ob besedah veja v gozdu in štrik si že kupljen imel se vedno spomnim nate. Spomin mogoče ni več tako boleč in moreč kot je nekoč bil. Danes mi tvoji nasmeški v mojem spominu na obraz privedejo skrit nasmešek. Vseeno tisti lepi trenutki prevladajo.

Andrej! Samo zate bo nekje pisalo tistih par verzov, ki jih še vedno izbiram in pišem v spominu.

Vem samo, da bodo samo zate …

… v mladost. Da ne bo nesporazumov, ne mislim sokolov - živali, ampak eno starejšo glasbeno skupino Sokoli, kjer je vokal v rokah in glasu Perota Lovšina. Ja, srečanje avta na katerem je bil kajak (nisem 100 %, kdo je bil, ampak vseeno …) in slučajno cd od Sokolov - The best of … pri roki v avtu. Dovolj je bilo, da me je glasba ponesla … hm .. že kr enih 6,7 let nazaj v preteklost v čase treningov in tekem, ko smo s polnim kombijem mulcev in čolnov na strehi al na prikolici drveli po Sloveniji proti tekmam in treningu na kako reko daleč stran od soške doline. Pa naj bo to pot na Muro ali pa v Francijo. Skratka, takrat smo bili še na kasetah, ker cdji še niso bli tko razširjeni in tudi kombi ni bil ravno pojem modernosti (legendarni Citroen C25 - take kokr so jih imeli policaji za marice), ampak smo prišli. Tudi do 300 km daleč. Pero se je drl ven iz zvočnikov, vsake tolko časa je kateri izmed potnikov zapel kakšen refren, potiho al pa na glas. Tako brezskrben čas je bil to. Seveda, nas je ’sprpalo’, ko smo prišli do cilja in zagledali valove reke pred sabo. Od vsega sem najbolj užival v vožnji. To je bil trenutek, ko nas je blo samo nas 9 in smo bili skupaj. Z ‘norim’ trenerjem, ki je zmeraj uganjal norčije, včasih je bil še bolj otročji kot smo bili mi sami. Pa vseeno smo bili kr frajerji in skulirani v primerjavi z drugimi tekmovalci. Vedno pripravljeni na štose. No, tisti starejši smo bili pred tekmo bolj zaskrbljeni (pač bolj starejši si, preveč misliš :)), mlajše je brigalo za vse, samo da se odpelje pa se ima super. Uživancija za njih.

To je bil čas. 4 leta sem vztrajal pri tem. Če danes pogledam nazaj, zelo zanimiva leta, čeprav včasih nisem znal uživat. Danes jih krepko pogrešam. Ampak danes imam druge zaposlitve. Vseeno se veselim in uživam v tem kar delam. Mislim, da mi je to treniranje prineslo veliko, odvzelo le gibljivost ramena in prineslo strah. Strah pred nečim in blokado v glavi, kar je posledica poškodovanega ramena. Naučil sem se mariskaj. Samostojen sem bil že tako ali tako, dal pa mi je delovne navade, da znam v zelo kratkem času naredit stvari in biti na splošno zelo efektiven. Hiter in efektiven, kar sicer za mojo vožnjo kajaka ni bilo pravilo.

sicer pa …

Čist nor, čist nor … se bo še vedno drl Pero iz zvočnika. Pesem nikoli ne zamre, ponavlja se in ponavlja. Zmeri vedno in znova v istem taktu in isti dolžini na istem cdju …

To je mi je včeri pred spanjem zvenelo v glavi. Pa ne da bi mi kdo to rekel, ampak spomnil sem se na te tri besede, ki so včasih redke in potem na momente spet pogoste.

Spomnim se, ko mi je prvič zelo dobra prijateljica prvič to rekla. Bil je fenomenalen občutek, čeprav se je izkazalo, da sem napačno intereptiral ta “rada te imam”, saj sem mislil, da gre za nekaj več kot prijateljstvo. Seveda, streznitev je prišla takoj naslednji dan, ampak nič ne de, že to da sem lahko nekomu takrat to rekel in da je ona meni to pogosto govorila je bilo … Presodite sami! Nato se je res zgodilo, da sem mesec dni poslušal od ljubljene osebe vzdihe in poglede v oči v smislu “rada te imam”. Takrat sem začel razmišljat o drugi stopnji besedne zveze: “Ljubim te!” Vprašanje še vedno ni dobilo odgovora: Kdaj lahko izrečeš “Ljubim te”? Nekje sem enkrat prebral, da je izreči Ljubim te! s strani moškega zapor za večne čase in konec moške svobode. Sam se s tem ne strinjam. Ne, nisem mačo, ne baraba, sem pač preveč nežen in preveč razmišljajoč človek. In mi grejo ti moderni način rahlo na živce. Torej … “Ljubim te!” - kdaj? Verjetno je to stvar presoje vsakega posameznika, nekateri prej, drugi kasneje. Seveda bi v navalu sveže zaljubljenosti vsak trenutek, vsako sekundo na uho zašepetal “Ljubim te!”, ampak ne, skušaš se zadržat, ker ta beseda le nekaj pomeni. Ne moreš je tako ‘zlorabljat’ kot “rad te imam”. Poleg tega pa že dejstvo, da je pomen drugačen, če ti “Rada te imam” izreče prijateljica ali če to reče punca, dovolj zgovorno.

Danes punce nimam. Kot sem že enkrat tukaj napisal sem obkrožen z veliko ljudi, od katerih sta dve prijateljici za kateri lahko brez slabe vesti rečem, da ju imam rad. Na kakšni stopnji? Na prijateljski stopnji, da ne bo pomote. Seveda si vsak dan širim socialno mrežo, tako da še vedno upam, da mi bo nekoč uspelo šepetat na uho nekomu “Ljubim te!”

Vsak dan ga prehodim skoraj celega, tako je majhen. Hodim po ulici; Kidričeva, Čevljarska, Titov trg … Vsak dan grem mimo istih stvab z glavo obrnjeno v tla, z očali na glavi, ko je sonce. In grem mimo. Ne opazim. Ne opazim tistega, kar me vsake toliko časa zadrzne. Včasih grem po ulici (ponavadi, ko sem utrujen na koncu dneva) in zvedavo gledam v zrak in opazujem stavbe. Opazujem pročelja in si predstavljam, kako so včasih živeli, s katerega okna se je smejala mladenka, s katerega okna je vrgel nekdo vsebino nočne posode. Ulica živi; mimo gre konjenik, kočija, dekleta in žene v starih oblačilih za pahljačo. Kriki iz pristanišča se slišijo po celem mestu. V bistvu imajo galebi iste krike kot danes. Prav tako letijo nad glavo, medtem ko golobi prosto počivajo po okenskih policah, kjer ni železnih špičk, ki bi jih odganjale proč. Teh 10 minut hoje je … enkratnih … ampak hitro padem v realnost, ko za mano zahupa avto, glasni TU TU odžene zasanjanost stran.

Jst bi še!

O moji veliki strasti plesu sem že spregovoril nekoliko, zato danes ne bom o tem. Bom o drugih

Začnimo pri športu: v svoji karieri sem poskušal že marsikaj, toda najbolj so me privlekli kajak na divjih vodah, kolo in tek. Večina teh sem poskusil do potankosti in skorja vse so se končale s poškodbami oz. prepovedjo nadaljnjega udejstvovanja. No, ne povsem res. Kolo še vedno lahko vozim in se ga nameravam v bližnji prihodnosti tudi lotit spet nazaj. Zato sem moral nakupiti novo opremo - novo kolo, cestno. Cult. O ceni raje kdaj drugič! Ampak vedno, ko se peljem s kolesom na trening in grizem v kakšen nemogoč klanec, mi po glavi udarja vprašanje: Zakaj zaboga se jst tule zdej matram? Zakaj to delam? Tekmujem ne, niti ne mislim več (4 leta pri kajaku je blo dovolj ) Torej, zakaj? No pa da ne bom nepošten do teka, to vedno delam tudi, ko tečem. Celo uro teka mi po glavi udarja isto vprašanje. Ampak vse je poplačano, ko pridem domov ali na vrh vzpona. V obeh primerih bi vpil na ves glas, se drl. Pri vzponu na koncu uživam v razgledu na dolino, ki je … Petje ptičev in veter sta stalna spremljevalca. To me najbolj fascinira. Oddaljeni glasovi v dolini in oddaljeni problemi v dolini. Šel bi nazaj, ostal bi tukaj postane glavna dilema. Postajam nemiren. Kaj naj naredim? Z žalostjo v očeh ugotovim, da bom prej ali slej moral iti nazaj, zato raje dokler sem še topel odidem nazaj v dolino in uživam v drugem užitku - spustu. Starejši sem, tako da ne drvim kot norec, ampak počasi, da me le ne kak ovinek ne preseneti. Ko pridem v dolino, se z žalostjo obrnem proti vrhu in opazujem sonce, ki zahaja za njim. Kje so ptiči? Kje je tišina? Kje sem? Kar naenkrat postane vse skupaj tuje. Ampak misel na to, da grem jutri spet nazaj, me dvigne. Misel, da bo spet faks v jeseni me žalosti. Ostal bi tukaj. Ampak želja po socialnem je le prehuda.

Kajak … Kaj je lepše kot poleti zjutraj po jezeru najprej po Soči in potem po Idrijci zaveslat in zarezati zeleno vodo? Poskušaš biti čim bolj nežen in ne spustiti kakšne kapljice preveč v svileno vodo. Sonce se dviga in postaja topleje, zapiha veter in uniči kuliso. Žalosten zaveslaš naprej … do druge strasti … kontratoka in role … sploh če ga odpelješ superfinofajn in te sama voda izvrže iz njega. Kaj si lepšega še lahko želiš? Perfektno v vseh pogledih. Voda te ima rada, le igra se s tabo in ti kaže kako si majhen v primerjavi z njo .