Leto se je obrnilo in danes so se na fakulteto zopet zgrinjali bodoči bruci. Tokrat niso imeli sreče kot lanska generacija, ki so bili prvi, ki so vstopili v nove še ne požegnane prostore fakultete. Klima lani je bila na višku, vsi smo bili ponosni na nove prostore in seveda to tudi vsakič posebej poudarili in to uporabili kot eno izmed glavnih sredstev privabljanja novih študentov. Seveda, ne smemo izvzeti tudi ostale ‘ponudbe’, ki s(m)o jo pripravili. Spremljajoči program, deljenje zastonj napitkov, briošev, vrtenje slik na projekciji. Vsekakor se je to prvič dogajalo na humanistiki. Letos so formulo ponovili, le da sam nisem imel nobene zadolžitve, saj sem medtem ‘izgubil’ vse funkcije, ki sem jih opravljal na fakulteti.
Že, ker sem imel čas (prestavitev ure sestanka delovne skupine na kasnejšo uro), sem se odpravil na fakulteto. Sprva zmedeno pogledoval, kje bom našel kakšen znan obraz, potem opazil, da je organizacija na višjem oz. vsaj enakem nivoju kot lani. Seveda, študenti, vdani vodstvenim organom fakultete in z določeno mero pripadnosti tej fakulteti, so pod vodstvom Samuela spet pripravili odličen sprejem. Tokrat jim je šlo tudi vreme na roko, saj je bilo razen kratke sapice vetra zelo sončno in lepo. Le kaj si še lahko zaželimo več kot to, da nekdo, ki ga hočeš privabiti na fakulteto, na Obalo, da ga pričakaš s sončnim dnevom? To je res čar tega študija - morje, sonce in … (priznam, romatika 
) sončni zahodi, ko ‘pada’ sonce v morje. Ampak, ali so se tega bodoči študenti zavedajo? Ali pride ta impresija za tabo šele, ko si nekaj časa tukaj in opazuješ … dan za dnem, večer za večerom, ko sediš na pomolu in gledaš na odprto morje …
Verjetno samo okolje ni dovolj, da bo nekdo prišel dol. Žal, mariskdo bi prišel k nam študirat, a ni študija, ki bi bil zanj primeren. Pa vseeno … Tisti, ki smo tukaj imamo kot kaže eno veeeellliiko srečo. Seveda, ni vse tako oh in sploh v redu kakor je mogoče iz preteklega mogoče razbrati. Še zdaleč ne. Ampak kaj je lepšega kot to, da zjutraj vstaneš, prideš iz stanovanja, se zazreš proti nebu in vidiš modro nebo? Efekt, ki ga naredi staro mestno jedro in vreme je skoraj nenadomestljiv, skoraj ga lahko primerjam s tistim že dalj časa nazaj pozabljenim zavesljajem po Soči v poletnem jutru, ko režeš modro-zeleno vodo in se bojiš, da bo kakšna kapljica vode preveč špricnila v vodo poleg tebe in razpravala gladkost in mehkobo vode. He he … Sem se malo zasanjal
Vrnimo se nazaj k info dnevu. Študentov je vsako leto več, strpajo jih v največjo predavalnico. In začne se … Njihov prvi stik s študentskim življenjem in njihovo prvo predavanje. Ja, povsem upravičeno ji lahko rečem predavanje. No, da ne bom preveč kritičen, se nastopi nekaterih izboljšujejo in kritike prejšnih let dosegajo svoj namen. V nastopu se zvrstijo dekanka (baje je to pravilni naziv ), prodekana in študentska predstavnika. Vse je … Obiskovalci poslušajo, nekateri vmes zaspijo (in sanjajo: “Blagor tistim, ki so spili dovolj kave oz. prinesli Redbull s sabo!” :)). Glavna predstavitev se konča in vsi zadovoljni hitijo v drugo predavalnico, kjer dobijo konkretne informacije o njihovem študijskem programu. Vsi veseli, polni idej in navdušeni se odpravijo domov. “Drugo leto pridem!”, “Brez veze!” Odgovori so različni, nekateri zmedeni postopajo in se počasi odpravijo domov ali na naslednjo predstavitev.
Koliko se vas bo vrnilo?
Dan se konča. Ocenjujemo kaj in kako je bilo. Nam bo uspelo dobiti študente in zapolniti vsa prosta mesta? Me prav zanima … Verjetno letnika 1989 na naši fakulteti ne bom več videl.
P.S.
BTW: Nove univerze zaenkrat še ne bo. Vsaj do naslednje seje Senata za akreditacijo.
Če je res pravo prijateljstvo, se ne skregaš za vedno ob prvem sporu. Ampak ali smo odrasle osebe drugačne? Verjetno gre pri nas bolj za odtujitev kakor za spore. Enostavno ne preživljaš več toliko časa z drugim, ne pogovarjaš se več in na koncu ugotavljaš, da nisi z nekom spregovoril več kot mesec, pol leta, leto … Čas beži, ker smo preveč vsi zaposleni.
): 
